sobota, 16. avgust 2008

Bovec

Letos sem se odločila, da en del dopusta preživim v družbi svoje mame, torej dve ženski na kup. Ker mi do morja glih ni bilo najbolj (gužva, vročina) sva se odločile, da greva nekam v hribe, na čist luft, nekam kjer se človek lahko malo spočije od vsakdanjega mestnega vrveža. Torej nekam, kjer ima človek mir in kjer mu noben ne teži. Tako sva se kar na hitr odločile za Bovec. No glede izbire apartmaja bi lahko bile malo bolj izbirčne pa kej boljšga najdle, ampak je blo kar je blo. Ni blo bohvej kaj, da ne omenjam hladilnika in hoja dobesedno v klet. Ampak pustmo malenkosti. Tako ali tako naju več ali manj cel dan ni bilo v stanovanju, tako, da se s tem nisva toliko obremenjevali. Panika je bila edino ponoči, ko človek ne more zaspati tako kot bi hotel. Prvi dan sva šle na hitr ogled mesta, kar traja recimo 5-10 min, da prideš iz enga konca na drug. Spotoma je Nina rabila še en fajn ruzak in ŠE DOBRO, da so pred kratkim odprli novo trgovino Iglu (edina pametna trgovina v mestu), in sem imela eno VELIKO SREČO, da sem našla lih takega, ki mi je bil ušeč. Prvi dan je nato padel že prvi plan za jutro. Krnska jezera. Hitr pogled na zemljevid in plan je bil že določen. Ob pol 8h odrineva in nato ob 8h iz koče proti Krnskim jezerom. Pot je bila luštna, sploh ne težka, tako sva bile v slabih 2h urah pri Domu, nato pa še malo do samega jezera. Bilo je lepo vreme, sončno, ne prevroče. Kako paše in kako dober je doma narjen sendvič s sirom pa jabka zraven. Sploh si nebi mislila:) Turca je bla prijetna, vsega skup približno 4 urce. Preden pa sva prispeli "domov" pa sem mamo še na hitr zvlekla, da sva si šle še ogledat Slap Virje. Drugi dan je bil prav tako več ali manj splaniran. Plan je bil vzpon na Kanin in sicer z žičnico, nato pa naprej do Prestreljeniškega okna. Ker je ponoči deževalo sva najprej malo oklevali ali bi sploh šle tja gor, zgledalo je namreč grozno, beri: megla, črno,..itd. ampak na koncu sva vseeno šle. Moram rečt, da sem se mislim da prvič peljala tako visoko z žičnico, zato me je blo na začetk kar malo strah, sploh potem od 1500 m višje. Zgoraj je bilo že kar grozljivo, povsod megla, nič se ni videlo, čutil si edino tiste tresljaje ko gre kabina mimo koles na žičnici. No ja malo adrenalina je pa bilo, vsaj zame:) Potem sva se odločile da greva še do t.i. Prestreljeniškega okna. Nevem sicer ali je bila ta odločitev pametna ali ne, ampak šle sva (!). Povsod megla, grozno. Če ta trenutek pomislim kam sva lezli, bi najraje sama sebe nadrla. Ampak videli sva okno, vsaj malo, in prišle sva srečno nazaj do postaje žičnice. Vmes naju je še dobro prepihalo (še dobr da sva imeli seboj windstopperje), zato je tista kava v tamkajšnji gostilni prav pasala. Sem mislila, da vožnja z žičnico, ko se spuščaš ni tako strašna, ampak moram priznat da me je bilo pošteno strah, sploh pa v tistem trenutku, ko se je kabina tako kar nekje na sredini, prav nad prepadom dol ustavila. Potem mi je bilo pa mogoče res malo žal, da sem se sploh spravila tja gor. No ampak ni blo nč hudga. En od t.i. žičničarjev (megle!?) je verjetn dobil kakšen preblisk, da bi bilo mogoče dobro une mašine tam okrog sebe mal preverit (!). Ker sem jaz tako malo hiperaktivna in mi nikoli ni dost, sem mami zvlekla še na slap Boka. Slap Boka je najbolj vodnat in nasploh najbolj veličasten slap pri nas. Vode, ki jih zbira v pogorju Kanina so tu naletele na mogočen prag. Prosto pada slap 106 m globoko, takoj zatem pa še 30 m. Širok je 18 m in je nedvomno najveličastnejši slap v Sloveniji in tudi v Evropi (Wikipedija). Lepo ga boste lahko videli s ceste malo pred Bovcem iz smeri Kanin-Bovec. Da je nastala naslednja slika sva z mami več kol pol ure hodile po dokaj strmi poti, ki je vodila do t.i. razgledišča. Predzadnji dan sva se z mami odpravile še na zadnjo turo. Čukla. Čukla (1767) se nahaja nad Bovško kotlino v pobočju Rombona. Z vrha kjer je piramida (spomin na zavzetje Čukle) je lep razgled na zahodne Julijske Alpe in Bovško kotlino. Do vrha sva potrebovali dobri 2 urci. Pot je dokaj strma, ampak zelo prijetna, večinoma speljana po gozdnih poteh in markirana, proti koncu (od Lovske koče na planini Goričici) pa tudi po planini oz. tudi po kamnitih predelih. Vse te dni najinega hribolazenja sva imeli na srečo dokaj lepo vreme in so nama vsi ti podvigi uspeli brez kakršnih pohodniških poškodb:) Vendar pa se je na koncu, kjub vsem tem našim prelepim hribom in goram, kjer zares lahko začutiš tisto pravo harmonijo narave in človeka, še vedno luštno vrniti domov.