nedelja, 23. december 2007

Božič in Novo leto...

V prejšnjem "prispevku" sem objavila nekaj "mojstrovin" mene in moje mami, ki so nastajale te dni, vsak dan..8 ur na dan..matr cel šiht:) Naporna je tale pekovska. Bilo je kar luštno..še posebej zato, ker sva se z mami čist družle..pravo sožitje:) No ampak zdej so stvari več ali manj spečene...čeprav še ne vse...sledi še potica, ampak to je druga zgodba:) Uglavnm..dejstvo je, da se približujemo božiču (danes je predbožični večer) in novemu letu. In ker se bo te dni vglavnem praznovalo, jedlo, pilo in odpiralo božična darila, ne bo prav veliko časa za pisanje bloga oz. sedenje za računalnikom, tako naj vsem tistim, ki berete moj blog zaželim:

Vesele božične praznike
in srečno, polno ljubezni, zdravja in veselja leto 2008!


To pa ni kar tako..!

Spretne roke mojstric Metke in Nine...:)


linški piškoti

orehove palčke

božični kruhki

mešano pecivo

Mislim, da bo za letošnje praznike dovolj piškotov, kajne?


torek, 27. november 2007

Bližajo se prazniki...

Bližajo se prazniki! Ja res je. In res je tudi, da se vsako leto začne prej. Okraševanje namreč. V zraku se že nasploh začenja čutiti predpraznično evorijo, ki nas bo kmalu doletela. December je tako rekoč že pred vrati in če se med tavanjem po Ljubljanskem mestnem jedru malo ozreš okoli sebe, lahko opaziš, da trgovci že pridno krasijo svoje izložbe s takšnimi in drugačnimi novoletnimi ali pa lahko bi rekla tudi, božičnimi dekoracijami. Letos še nisem opazila, da bi kakšna barva okraskov posebno izstopala. Verjetno bojo letos vse barve moderne. Modro-srebrne, rdeče-zlate, vijoličaste in seveda v zadnjih dveh letih tudi belo-črna kombinacija. Meni osebno je ta kombinacija čisto mimo. Prav nič praznično mi ne deluje, prej bolj za na kakšen pogreb. Ampak kaj čmo, taki so trendi, taka je moda. Čudna ampak..važn, da je moderno, tut če je grdo ko nevem kaj. No ampak pustmo to, svoje videnje glede tega sem povedala. Mi je pa ušeč, da je po mestu okrašeno. Sploh zadnjih nekaj let, je Ljubljana zelo lepa. Ni ga čez večerni sprehod skozi okrašeno Ljubljano. No to še pride. Upam, da jim je uspelo privleči smreko mimo Stolnice in jo postaviti saj bo Ljubljana letos imela baje najvišje božično drevesce do sedaj. V višino meri kar 20 metrov, lučk pa naj bi imela kar za 7 km. Me prav zanima kakšna bo:) Drugače pa sva bila minulo nedeljo z Jernejem na Ljubljanskem gradu, kjer je potekala razstava adventnih venčkov. Bilo je zelo lepo, bilo pa je tudi zelo veliko ljudi. Hm..si ne bi mislila, da toliko veliko ljudi zanimajo takšne stvari. No v glavnem, bilo je prečudovito, tisto 15-minutno čakanje v vrsti za vstop se je obrestovalo. Adventni venčki in drugi praznični aranžmaji so bili čudoviti. Še dobr, da je Jernej imel seboj fotoaparat in tako sva vse prav lepo poslikala in tako prilagam še eno izmed slikc. Mnenje pa si ustvarite sami.
S tem se ubistvu že počasi začenja vsa ta predpraznična evforija. Če samo pogledam reklamne letake trgovin, ki nam jih veselo pošiljajo na dom in jih sama seveda dobro "prečekiram". Tako so ti letaki že polni raznih okraskov, bonbonier, čokolad v obliki miklavžev, božičkov, jelenčkov, snežakov in podobnih božičnih figur, raznih darilnih paketov itd. Zadnjič sem v trgovini celo že videla miklavže in parklne iz medenega testa..hm..še dobro, da medeno testo dolgo zdrži:) No sej mene vse to sploh nič ne moti, samo se mi pa zdi, da vselej malo pretiravajo že. Se mi zdi, da se vse to dogajanje vsako leto prej začne. No za trgovce je to vsekakor dobra naložba..po drugi strani pa se mi zdi, da vse to izgublja tisti pravi čar praznikov. Praznikov, kakršni so bili včasih. Vsaj v mestih je tako. Včasih je bilo pričakovanje miklavža, božiča in novega leta čisto nekaj posebnega. Na te praznike smo se doma pripravljali cel december po malem. Najprej miklavž, nato pa za novo leto še dedek mraz. Božička takrat nismo tako poznali..vsaj doma pri nas ne. Meni je bil mogoče bolj kot dedek mraz ušeč miklavž. Sploh navada nastavljanja krožnika zvečer, ki je bil zjutraj potem navadno poln raznih sladkarij, suhega sadja, rožičev in tudi kakšna igrača se je znašla zraven. Proti božiču pa se navadno peklo kakšne piškote, za božič pa seveda ni smela manjkati orehova potica in pa..čokoladna salama, ki pa jo pri nas zna narediti samo mami. Tako se še danes pri nas doma meseca decembra navadno več ali manj ves čas nekaj peče. Zna biti kar naporno to:). Več o mojih kulinaričnih vragolijah pa kdaj drugič:). V glavnem..prazniki prihajajo in z njimi tudi novo leto...matr kva leti ta cajt kajne? Torej...če ste si zadali še kakšno nalogo, ki bi jo radi izprovedli oz. uresničili do konca leta...bo treba pohiteti!

torek, 20. november 2007

Mleko

Nič pametnega se ne dogaja...samo tečemo in pijemo mleko!


sobota, 17. november 2007

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu

Zbudim se v pozno jesensko sobotno jutro..pogledam skozi okno in bilo mi je takoj jasno...danes bo mrzlo. Pomislim,...le kaj mi je tega treba...mar bi še ležala v topli pojstelji ali pa morda ob vročem čaju brala kakšno dobro knjigo. No ampak na žalost ali pa na srečo pač nisem takšen človek in mi tek pomeni več kot pa kakšno branje knjig in se zato spravim k sebi..prav počasi odcepetam proti kuhinji po kavo. Danes gremo na primorski konec..in sicer v Sežano na Tekaški pozdrav jeseni, ki pomeni nekakšen sloves od letošnje tekaške sezone. Tako kot pri LM, so se tega teka udeležili tudi mami, oči ter kolega Jani. Udeležila se ga bom prvič, me pa veseli, da bo letos dobrodelni...saj bomo tekli za večjo ozaveščenost o limfomu. Sploh pa grem rada tečt nekam drugam izven Ljubljane..zna biti čisto drugače. Z Jernejem (ostali so se odpravili že prej) sva se odpravila proti Sežani malo po 8. uri zjutraj saj je bilo potrebno še dvigniti štartne številke in se pripraviti. Dobra urca vožnje je minila v znamenju močnega vetra, ki naju je spremljal vse do Sežane, tam pa se mi je zdelo, da me bo kar odpihnilo. Pihala je močna burja, tako da nas je, tiste, ki smo prišli prvi, dobro napihalo in smo bili pred tekom malo manj kot zmrznjeni. Proti 11. uri se je nabralo že kar veliko tekačev, prihajali so iz vseh koncev Slovenije (sodeč po avtobusih) tako da je bila na koncu že kar gužva. Sledilo je ogrevanje, kmalu po tem pa smo se že pognali v tek.
Začeli smo kar hitro, tako da se mi je zdelo, da sem pri 2. km že kar utrujena in misel, da moram še najmanj 3x toliko preteči me je kar zvilo. No ampak ni bilo hudega. Proga je bila prijetno razgibana, malo dol malo gor, čez vas mimo hiš in vinogradov in počasi mi je postajalo vse skupaj všeč, vse do kakšnega 3. oz. 4. kilometra, ko je burja pokazala svoje zobe. Veter nam je pihal točno v prsa in na trenutke je bilo kar težko...zdelo se mi je, kot da bom pljuča ven vrgla..dihala sem težko, noge so bile težke. Ampak rekla sem si: "ne boš me!" in sem vztrajala. K temu pa je prav gotovo botrovala tudi moja neizmerna trma. Tistih 6.5 km, kot je bila dolga proga..je bilo tako, kot bi pretekli 8 km. Verjetno so zato tudi v razpisu napisali 8 km..seveda...6.5 km plus burja...je 8:) Nekje pri 5.5 km me je ob cesti s fotoaparatom čakal Jernej in ko sem videla, da me bo zdaj zdaj "pofočkal" sem se nasmehnila..češ..kot da teh 6.5 km ni zame nič. No fotografija je nekako ratala..jaz pa naprej proti cilju. Zadnjih 500 m je bilo kar luštno, sploh ob pogledu na navijače ob cesti, ki so bučno navijali in nas spodbujali za še teh zadnjih nekaj korakov do cilja. Čas na cilju je bil kar soliden..glede na razmere: 31:48. Ob prihodu v cilj je vsak udeleženec prejel spominsko medaljo, nato pa še čaj in ostale zadeve. Kmalu za menoj so prišli v cilj še ostali člani "naše ekipe", vidno utrujeni (tako kot jaz) ampak zadovoljni, da smo kljub tako močnemu vetru premagali to pot. Če primorci vedno tečejo ob takem vetru...vsaka čast:) Ob koncu nas je čakala še kraška jota, ki je bila zelo dobra in nas je pogrela, čeprav, če si jo prav počasi jedel, je bila na koncu že mrzla. Ker je burja še vedno vstrajala smo se kmalu odpravili proti domu na toplo. V splošnem moram reči, da je bilo luštno, naredili smo en dober trening, poleg tega smo se pa še fino imeli, zase lahko rečem, da sem bila prvič v Sežani in je bilo zato še toliko bolj zanimivo. Prav gotovo se bom udeležili tega teka tudi drugo leto, ali pa morda še prej kakšnega Malega kraškega maratona, ki bo meseca marca.

sreda, 31. oktober 2007

12. Ljubljanski maraton


Pa smo ga dočakali..12. Ljubljanski maraton....in ga seveda tudi pretekli:) Zase lahko rečem, da je bilo super, čeprav je bilo vreme tako kislo in deževno da joj...in nas je več ali manj celo pot pošteno zalivalo...ampak trud in volja sta bila močnejša. Letos sta se Ljubljanskega maratona udeležila tudi moja mami in oči ter še njun kolega. Zanju je bilo to prvič zato so bile priprave na ta dan mogoče še toliko bolj razburljive. Če povem za začetek samo to, da smo cel teden pred LM študirali kakšno vreme bo na nedeljo. Koliko vremenskih napovedi in drugih vremenskih podatkov je bilo pregledanih ampak na koncu smo torej vsi dobili dež. Vendar to ni bila ovira za nas in za drugih 8000 duš, ki so se spoprijele z ljubljanskimi ulicami :)
Vse se je začelo v četrtek, ko je bilo treba iti po štartne številke. Tudi to je lahko zelo razburljivo, sploh če si en fajn firbec in komaj čakaš, da boš lahko pogledal v promocijsko vrečko, ki jo dobiš poleg štartne številke:) Moram reči, da so se letos organizatorji zelo potrudili, pa ne samo glede promocijske vrečke ampak tudi glede same organizacije maratona. Pri nas doma je to zgledalo tako, kot če bi gledal dva otroka kako luštno brskata po vrečki in se veselita kot za božič. Prav fino ju je bilo gledati. Jaz sem bila z mislimi bolj pri svojem rezultatu. Malo sem bila živčna, ker so me zadnje dni kar dobro bolele noge. Sobota ni prinesla nič posebnega, lahko samo rečem, da smo se dva dni skupaj nažirali z testeninami in podobnimi stvarmi za energijo, da ne rečem, koliko vodo sem popila. Nedelja je bila v znamenju dežja, že ko sem se zbudla je lilo, kot bi bil sodni dan. Vstali smo kar zgodaj, opravili vse jutranje rituale, wc, zajtrk, in se nato počasi odpravili proti mestu, kjer je bil štart. Mesto je bilo preplavljeno z tekači, kamorkoli si se uzrl je bil tekač ali pa kakšen izmed organizatorjev. Vse se je pripravljalo, potekale so še zadnje priprave, postavitev štarta itd. Jaz sem imela štart šele ob 10. uri, mojedva ob 8.30, zato sem se odločila, da jih bom pospremila na štart. No ampak jih na štartu nisem uspela ujeti, ker so se seveda postavili skorajda v čisto ospredje, kjer jih nisem pričakovala. No pa so stekli...Zdaj sem bila na vrsti jaz. V štartnem prostoru so se že zbirali maratonci/ke in polmaratonci/ke in se ogrevali,..tudi jaz sem se počasi pripravljala in še dobro, da sem imela ob sebi svojega Jerneja, ki me je potrpežljivo čakal in hvaležno vlačil vso tisto mojo kramo za menoj...hvala Jernej:) Ostalo je še zadnih 10 minut, ko Nina ugotovi, da bi bilo dobro iti še na wc, kar pa je bilo v zadnjih 10 minutah skoraj neizvedljivo. Pred vsakim wcjem je bila kolona tekačev, ki so še poskušali opraviti "zadnje dejanje". V upanju, da mi bo uspelo, se postavim v vrsto in živčno čakam da bom čimprej na vrsti. Zadnjih 5 minut pred štartom.Na uro sploh nisem upala pogledati, ker sem imela verjetno pulza čez 200. No ampak mi je ratalo...Uhh..kdo bi si mislil, da te take stvari lahko naredijo tako živčnega...Še zadnja minuta...nato pa je počila štartna pištola in pognali smo se v tek. Predštartna živčnost je v trenutku minila in začela se je moja pot proti cilju mojega drugega polmaratona. Prve 4 km me je sicer malo skrbelo kako mi bo šlo, ker so me nekoliko bolele noge, ampak potem okoli 7 km je bilo bolje in lahko sem normalno tekla svoj tempo. S seboj sem imela tudi mp3 ampak mi nekako ni bilo, da bi ga poslušala, bolj fajn je bilo poslušati množico tekačev ob sebi. Na trenutke sem nekoliko pospešila ter tako za seboj puščala posamezne skupine tekačev. Bolj kot smo se bližali 10 km, močneje je padalo in tako smo bili ob naslednji okrepčevalnici že vsi več ali manj mokri. Dež se je nato samo še krepil. Že prej sem si splanirala kdaj bom "vzela" gel in nekako na 11 km je bil čas za prvega. Tako sem dobila nekaj moči in naprej nadaljevala svoj tempo, približno 5min/km. Dež nas je še kar zalival in približno na 16 km me je začelo že kar dobro zebsti. Hm..me zanima kako je moglo zebsti šele nekatere, ki so bili na pol nagi :) Počasi smo se približevali tistemu "zadnjemu" dolgemu klancu, ki vodi proti živalskemu vrtu in prav tukaj me je bilo malce strah, da ne bom zmogla...ampak je šlo, z mojo trmo pa sploh!:) Približevali smo se 20. kilometru in od tukaj naprej je šlo samo od sebe, ob cesti je bilo polno navijačev in že to ti da en tak fajn občutek in te spodbuja, da še bolj pritisneš. Zadnjih 200 m je bilo tako kot na pravi tekmi, polno ljudi, ki te spodbujajo (če imaš srečo te napovedovalec tudi glasno omeni, da prihajaš v cilj), na koncu pa še ura, ki ti pokaže čas, in veselje, da ti je uspelo. Moj čas se je ustavil pri: 1:49:46. Te občutke je težko opisati..zato tisti, ki da to skozi ve, da je občutek, ko prideš na cilj eden najlepših in da so vse bolečine in da je ves trud, ki si ga vložil v to, poplačan.

Takole nekako naj bi izgledala torta...

nedelja, 21. oktober 2007

Kostanj....


Čas je za kostanj. Jesenski veter, ki z dreves odnaša še zadnje liste pisanih jesenskih barv, nam postreže tudi z obilico kostanja. Prve kostanjeve ježice je že moč zaslediti pod mogočnimi kostanji v gozdu ter ob gozdnih poteh. Tako lahko, če imamo srečo, naletimo na pravi zaklad kostanja, za to pa je tudi potrebno vedeti, kje ga iskati. Le kdo se lahko upre nabiranju kostanja?? Jaz ne...priznam:) Vonj pečenega kostanja me spominja na otroštvo. Pri nas doma je bilo nabiranje kostanja, lahko rečem, pravi mali praznik. Najlepše pri vsem tem pa je bilo, ko se je ob večerih cela vsa družina zbrala ob sveže pečenem postanju...
Poleg tega pa se da iz kostanja marsikaj pripraviti. Od slastnih kostanjevih tort, rolad, kolačev, domačih marmelad, omak, do starodavnih zdravilnih pripravkov, mazil ipd. Pri nas doma imamo najraje pečen kostanj, včasih pa ga tudi skuham in ga uporabim kot dodatek pri nadevu za potico ali pa iz njega spečem kostanjeve kocke ali torto. Recept sledi:)
Včasih so znali ljudje bolje izkoristiti ta "sadež", saj je predstavljal pomemben vir prehrane v jeseni, zato so ga veliko uporabljali tudi kot nadomestilo za moko. Danes pa si ob tako hitrem tempu življenja in pomanjkanju časa le redkokdaj vzamemo čas za izlet v gozd, da bi ga nabrali ali pa nam ga je enostavneje in lažje kar kupiti na trgu. Vendar pa se sam užitek nabiranja kostanja ne more primerjati s kupljenim kostanjem...preverjeno!:) Sploh pa danes kostanj dobiš že tako rekoč, ko je sezona, povsod...in prav simpatične so hiške po mestnih ulicah, kjer "kostanjarji" prodajajo sveže pečen, v škrnicelj zavit kostanj. Včasih je lahko nakup takega kostanja prava loterija. Če imaš "srečo" dobiš s kostanjem še kakšnega "prijatelja". No ampak včasih pa je ob poznih jesenskih večernih sprehodih prav luštno zagrizti v sveže pečen kostanja. Da pa ne bom samo o tem, kako dober je, dodajam še en recept za kostanjevo torto.

Kostanjeva torta

Potrebuješ: 12 dag moke, 1/2 pecilnega praška, 20 dag sladkorne moke, 1 vanilin sladkor, 4 jajca, 8 dag masla, 20 dag kostanjevega pireja. Za kremo: 1/2 l sladke smetane, vanilin sladkor.
Za glazuro: 15 dag sladkorja, 1 dl vode, 9 dag čokolade, 3 dag masla.

Penasto vmešaš maslo, sladkorno moko, vanilin in rumenjake. Dodaš kostanjev pire, sneg iz 4 beljakov ter moko s presejanim pecilnim praškom. Pomastiš in pomokaš tortni model in vanj zliješ pripravljeno testo. Pečeš pri srednji temperaturi 40 do 50 minut. Dobro ohlajeno torto enkrat počez prerežeš. Spodnji del namažeš z stepeno sladko smetano in ga pokriješ z zgodnjim delom. Po zunanji strani na tanko premažemo z marmelado in oblijemo z glazuro. Okrasiš s stepeno smetano.
Glazura: Vodo in sladkor kuhaš tako dolgo, da se med dvema prstoma potegne kratka nitka. Čokolado zmehčaš nad soparo in jo z maslom gladkor razmešaš. Po žlicah vmešaš med čokoladno zmes nekoliko ohlajen kuhan sladkor.

Dober Tek!

nedelja, 14. oktober 2007

Ljubljanski maraton - prvič

Čau!
Verjetno je opaziti, da zadnje čase oz. mesece cela Ljubljana od mladga do starga na polno teče. Povsod polno tekačev, takšnih in drugačnih, od začetnikov do že natreniranih, lahko bi rekla, da je zadnja leta to že prav nekakšna tekaška evforija. Če se spominjam nekaj let nazaj, ko sem začela sama teči (7 let nazaj), si redkokje videl kakšnega tekača/tekačico, razen seveda tistih, ki se jim že na zunaj vidi, da je tek njihovo življenje in da so v tem že pravi veterani, sredi popoldneva ali pa zvečer na kakšnem PST. Danes je drugače..gužva:) Zgleda, da so ljudje bolj začeli razmišljati o zdravem in športnem načinu življenja...in prav je tako. Sama se ukvarjam z veliko športi, ampak če priznam, je tek tisti, ki mi pomeni največ. In dejstvo, da je zadnje dni povsod polno tekačev in tekačic pomeni, da je "pred vrati" Ljubljanski maraton.
Res je, še 14 dni je do 12. Ljubljanskega maratona (28.10.2007), katerega se bom letos (drugič) udeležila tudi jaz. No moja odločitev o tem je padla šele kakšen mesec nazaj, po vseh pravilih bi se verjetno mogla že prejšnje leto odločit in temu primerno tudi prilagodit svoje tekaške treninge. Še dobro, da mam dost kondicije in drugega kot malo bolj intenzivno delat zadnji mesec, ni bilo treba. Glede na moj prejšnji polmaraton (21.098 km) leta 2005, ko je bil ljubilejni 10., ko sem dosegla rezultat 2 uri in 3 minute, upam, da mi bo letos uspel to malo izboljšat..tut če samo za minuto...:) Drugač se z mojim časom lih ne bi hvalila, ker ni tako dober, ampak zame, ker sem bolj majhna..in moram..narediti še enkrat več korakov, kot kakšen drug tekač,..je kar v redu:) No vse ima svoje prednosti in slabosti. Prav včeraj sem naredila en daljši trening..23 km..trasa pa je bila od Kosez do Rudnika in čez mesto nazaj. Vreme je bilo super, poleg tega sem imela 3/4 poti ob sebi svojega spremljevalca in obenem navigatorja, Jerneja, ker dejstvo je, da čeprav živim v Ljubljani, nimam pojma kje so katere ulice:) Začela sem s kar počasnim tempom no potem pa sem, vedno bolj ko se je delal popoln sončen dan, počasi pospeševala in na koncu nekak imela ves čas en tak lep tempo, 12 km na uro. Na pol poti sem "ruknila" en gel in potem se mi zdi, da sem kar letela proti domu:). Malo me se sicer skrbel za koleno, ker sem skoraj ves čas tekla po asfaltu, ampak dans vidim, da je vse kul..in da lahko nadaljujem s pripravami. Na koncu čas: 2:05. Danes imam počitek, jutri pa torej začnem plan zadnjih 14 dni. Torej, več bom mirovala..kar bo zame zelooo težko..:), kar pa ne pomeni, da ne bom tekla:)..krajše razdalje...in na koncu...kar bo pa bo:) Mogoče se bom zadnje dni bolj posvetila kakšnemu nabiranju kostanja..:)

Halo...

Čau!
Moje bloggersko pisanje kot se vidi, ni preveč pogosto, razlog je predvsem pomanjkanje časa, ampak ne bi zdaj o mojih takšnih in drugačnih izgovorih. Dejsto je, da pač nisem nič napisala pametnega. :) No poleg mojih vseh podvodnih dejavnostih, sem dva tedna nazaj opravila še nadaljevalni potapljaški tečaj (AOWD) v Piranu. Super je bilo! Seveda sem bila, kot pri vseh stvareh, ki sem jih do zdaj počela na novo, živčna! nekaj seveda doda še pomanjkanje samozavesti...err..in smo že tam, kjer ni treba. No ampak preživela sem. Na srečo nas niso tako preganjalni kot na začetnem tečaju, kjer smo poleg vseh tistih "groznih" vaj pod vodo, za posladek dobili še pisni izpit. Tokrat je šlo bolj za nabiranje izkušenj (ki jih jaz še kar nekaj potrebujem) in uživanje. Prvi potop...nočni...hm...kaj čm rečt..človek si ne more predstavljat kako lepo je to..če tega sam ne doživi...no poleg tega, moraš imeti, vsaj pri nas, srečo, da kaj vidiš pod vodo. No nekaj se je le videlo, to pa je bilo odvisno tudi od tega, kako spreten si bil s tisto lučjo v roki, in kakšen firbec si po naravi, predvsem za kakšne luknje :). Poleg nočnega potopa, sem prvič v življenju šla na globino...če sem natančna..26.7 m...uhh..na začetku je blo kar scary...ampak potem niti nimaš občutka več, da si tako globoko..no razen, če imaš "srečo" in fašeš kakšno globinsko omamo..kar zna biti za sopotapljače zabavno ko te gledajo (naj razložim: izgleda tako, kot da bi bil človek pijan), za tebe pa lahko tudi nevarno. No ampak mene poleg, na trenutke, malo bedastega počutja in omotice ni nič doletelo. Je pa zelo zanimivo hm..reševanje enačb z tremi neznankami..pod vodo..:) sploh če ti tudi nad vodo te stvari ne ležijo..:). No poleg teh dveh potopov so bili še trije bolj takšni "vaja-sti" in tudi te mi je uspelo dokaj v redu opraviti, edino navigacija mi še dela probleme...tako da...bo mogoče bolš, da imam v bodoče poleg sebe nekoga, ki je bolj profi na tem področju, drugač se lahko zgodi, da pridem ven kje v Italiji:) Torej...potapljaški vikend je za mano..zdaj pa novim ciljem naproti...beri: ljubljanski maraton:)

nedelja, 9. september 2007

Pozdrav!


Še enkrat lep pozdrav na moji bloggerski strani! Ustvarila sem jo predvsem iz samega firbca..da vidim, kako to sploh deluje, in da sem pa kdaj kaj zanimivega objavim iz moje strani. Kot se vidi na desni strani bloggerske strani, kjer so navedene nekatere povezave, sem po duši športnica in upam, da bom lahko kakšno mojo dogodivščino in uspeh tudi napisala. čauuu!

torek, 4. september 2007

Helou!

Lep pozdrav na moji bloggerski strani!