Zbudim se v pozno jesensko sobotno jutro..pogledam skozi okno in bilo mi je takoj jasno...danes bo mrzlo. Pomislim,...le kaj mi je tega treba...mar bi še ležala v topli pojstelji ali pa morda ob vročem čaju brala kakšno dobro knjigo. No ampak na žalost ali pa na srečo pač nisem takšen človek in mi tek pomeni več kot pa kakšno branje knjig in se zato spravim k sebi..prav počasi odcepetam proti kuhinji po kavo. Danes gremo na primorski konec..in sicer v Sežano na Tekaški pozdrav jeseni, ki pomeni nekakšen sloves od letošnje tekaške sezone. Tako kot pri LM, so se tega teka udeležili tudi mami, oči ter kolega Jani. Udeležila se ga bom prvič, me pa veseli, da bo letos dobrodelni...saj bomo tekli za večjo ozaveščenost o limfomu. Sploh pa grem rada tečt nekam drugam izven Ljubljane..zna biti čisto drugače. Z Jernejem (ostali so se odpravili že prej) sva se odpravila proti Sežani malo po 8. uri zjutraj saj je bilo potrebno še dvigniti štartne številke in se pripraviti. Dobra urca vožnje je minila v znamenju močnega vetra, ki naju je spremljal vse do Sežane, tam pa se mi je zdelo, da me bo kar odpihnilo. Pihala je močna burja, tako da nas je, tiste, ki smo prišli prvi, dobro napihalo in smo bili pred tekom malo manj kot zmrznjeni. Proti 11. uri se je nabralo že kar veliko tekačev, prihajali so iz vseh koncev Slovenije (sodeč po avtobusih) tako da je bila na koncu že kar gužva. Sledilo je ogrevanje, kmalu po tem pa smo se že pognali v tek.
Začeli smo kar hitro, tako da se mi je zdelo, da sem pri 2. km že kar utrujena in misel, da moram še najmanj 3x toliko preteči me je kar zvilo. No ampak ni bilo hudega. Proga je bila prijetno razgibana, malo dol malo gor, čez vas mimo hiš in vinogradov in počasi mi je postajalo vse skupaj všeč, vse do kakšnega 3. oz. 4. kilometra, ko je burja pokazala svoje zobe. Veter nam je pihal točno v prsa in na trenutke je bilo kar težko...zdelo se mi je, kot da bom pljuča ven vrgla..dihala sem težko, noge so bile težke. Ampak rekla sem si: "ne boš me!" in sem vztrajala. K temu pa je prav gotovo botrovala tudi moja neizmerna trma. Tistih 6.5 km, kot je bila dolga proga..je bilo tako, kot bi pretekli 8 km. Verjetno so zato tudi v razpisu napisali 8 km..seveda...6.5 km plus burja...je 8:) Nekje pri 5.5 km me je ob cesti s fotoaparatom čakal Jernej in ko sem videla, da me bo zdaj zdaj "pofočkal" sem se nasmehnila..češ..kot da teh 6.5 km ni zame nič. No fotografija je nekako ratala..jaz pa naprej proti cilju. Zadnjih 500 m je bilo kar luštno, sploh ob pogledu na navijače ob cesti, ki so bučno navijali in nas spodbujali za še teh zadnjih nekaj korakov do cilja. Čas na cilju je bil kar soliden..glede na razmere: 31:48. Ob prihodu v cilj je vsak udeleženec prejel spominsko medaljo, nato pa še čaj in ostale zadeve. Kmalu za menoj so prišli v cilj še ostali člani "naše ekipe", vidno utrujeni (tako kot jaz) ampak zadovoljni, da smo kljub tako močnemu vetru premagali to pot. Če primorci vedno tečejo ob takem vetru...vsaka čast:) Ob koncu nas je čakala še kraška jota, ki je bila zelo dobra in nas je pogrela, čeprav, če si jo prav počasi jedel, je bila na koncu že mrzla. Ker je burja še vedno vstrajala smo se kmalu odpravili proti domu na toplo. V splošnem moram reči, da je bilo luštno, naredili smo en dober trening, poleg tega smo se pa še fino imeli, zase lahko rečem, da sem bila prvič v Sežani in je bilo zato še toliko bolj zanimivo. Prav gotovo se bom udeležili tega teka tudi drugo leto, ali pa morda še prej kakšnega Malega kraškega maratona, ki bo meseca marca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar