torek, 27. november 2007

Bližajo se prazniki...

Bližajo se prazniki! Ja res je. In res je tudi, da se vsako leto začne prej. Okraševanje namreč. V zraku se že nasploh začenja čutiti predpraznično evorijo, ki nas bo kmalu doletela. December je tako rekoč že pred vrati in če se med tavanjem po Ljubljanskem mestnem jedru malo ozreš okoli sebe, lahko opaziš, da trgovci že pridno krasijo svoje izložbe s takšnimi in drugačnimi novoletnimi ali pa lahko bi rekla tudi, božičnimi dekoracijami. Letos še nisem opazila, da bi kakšna barva okraskov posebno izstopala. Verjetno bojo letos vse barve moderne. Modro-srebrne, rdeče-zlate, vijoličaste in seveda v zadnjih dveh letih tudi belo-črna kombinacija. Meni osebno je ta kombinacija čisto mimo. Prav nič praznično mi ne deluje, prej bolj za na kakšen pogreb. Ampak kaj čmo, taki so trendi, taka je moda. Čudna ampak..važn, da je moderno, tut če je grdo ko nevem kaj. No ampak pustmo to, svoje videnje glede tega sem povedala. Mi je pa ušeč, da je po mestu okrašeno. Sploh zadnjih nekaj let, je Ljubljana zelo lepa. Ni ga čez večerni sprehod skozi okrašeno Ljubljano. No to še pride. Upam, da jim je uspelo privleči smreko mimo Stolnice in jo postaviti saj bo Ljubljana letos imela baje najvišje božično drevesce do sedaj. V višino meri kar 20 metrov, lučk pa naj bi imela kar za 7 km. Me prav zanima kakšna bo:) Drugače pa sva bila minulo nedeljo z Jernejem na Ljubljanskem gradu, kjer je potekala razstava adventnih venčkov. Bilo je zelo lepo, bilo pa je tudi zelo veliko ljudi. Hm..si ne bi mislila, da toliko veliko ljudi zanimajo takšne stvari. No v glavnem, bilo je prečudovito, tisto 15-minutno čakanje v vrsti za vstop se je obrestovalo. Adventni venčki in drugi praznični aranžmaji so bili čudoviti. Še dobr, da je Jernej imel seboj fotoaparat in tako sva vse prav lepo poslikala in tako prilagam še eno izmed slikc. Mnenje pa si ustvarite sami.
S tem se ubistvu že počasi začenja vsa ta predpraznična evforija. Če samo pogledam reklamne letake trgovin, ki nam jih veselo pošiljajo na dom in jih sama seveda dobro "prečekiram". Tako so ti letaki že polni raznih okraskov, bonbonier, čokolad v obliki miklavžev, božičkov, jelenčkov, snežakov in podobnih božičnih figur, raznih darilnih paketov itd. Zadnjič sem v trgovini celo že videla miklavže in parklne iz medenega testa..hm..še dobro, da medeno testo dolgo zdrži:) No sej mene vse to sploh nič ne moti, samo se mi pa zdi, da vselej malo pretiravajo že. Se mi zdi, da se vse to dogajanje vsako leto prej začne. No za trgovce je to vsekakor dobra naložba..po drugi strani pa se mi zdi, da vse to izgublja tisti pravi čar praznikov. Praznikov, kakršni so bili včasih. Vsaj v mestih je tako. Včasih je bilo pričakovanje miklavža, božiča in novega leta čisto nekaj posebnega. Na te praznike smo se doma pripravljali cel december po malem. Najprej miklavž, nato pa za novo leto še dedek mraz. Božička takrat nismo tako poznali..vsaj doma pri nas ne. Meni je bil mogoče bolj kot dedek mraz ušeč miklavž. Sploh navada nastavljanja krožnika zvečer, ki je bil zjutraj potem navadno poln raznih sladkarij, suhega sadja, rožičev in tudi kakšna igrača se je znašla zraven. Proti božiču pa se navadno peklo kakšne piškote, za božič pa seveda ni smela manjkati orehova potica in pa..čokoladna salama, ki pa jo pri nas zna narediti samo mami. Tako se še danes pri nas doma meseca decembra navadno več ali manj ves čas nekaj peče. Zna biti kar naporno to:). Več o mojih kulinaričnih vragolijah pa kdaj drugič:). V glavnem..prazniki prihajajo in z njimi tudi novo leto...matr kva leti ta cajt kajne? Torej...če ste si zadali še kakšno nalogo, ki bi jo radi izprovedli oz. uresničili do konca leta...bo treba pohiteti!

torek, 20. november 2007

Mleko

Nič pametnega se ne dogaja...samo tečemo in pijemo mleko!


sobota, 17. november 2007

Tekaški pozdrav jeseni na Krasu

Zbudim se v pozno jesensko sobotno jutro..pogledam skozi okno in bilo mi je takoj jasno...danes bo mrzlo. Pomislim,...le kaj mi je tega treba...mar bi še ležala v topli pojstelji ali pa morda ob vročem čaju brala kakšno dobro knjigo. No ampak na žalost ali pa na srečo pač nisem takšen človek in mi tek pomeni več kot pa kakšno branje knjig in se zato spravim k sebi..prav počasi odcepetam proti kuhinji po kavo. Danes gremo na primorski konec..in sicer v Sežano na Tekaški pozdrav jeseni, ki pomeni nekakšen sloves od letošnje tekaške sezone. Tako kot pri LM, so se tega teka udeležili tudi mami, oči ter kolega Jani. Udeležila se ga bom prvič, me pa veseli, da bo letos dobrodelni...saj bomo tekli za večjo ozaveščenost o limfomu. Sploh pa grem rada tečt nekam drugam izven Ljubljane..zna biti čisto drugače. Z Jernejem (ostali so se odpravili že prej) sva se odpravila proti Sežani malo po 8. uri zjutraj saj je bilo potrebno še dvigniti štartne številke in se pripraviti. Dobra urca vožnje je minila v znamenju močnega vetra, ki naju je spremljal vse do Sežane, tam pa se mi je zdelo, da me bo kar odpihnilo. Pihala je močna burja, tako da nas je, tiste, ki smo prišli prvi, dobro napihalo in smo bili pred tekom malo manj kot zmrznjeni. Proti 11. uri se je nabralo že kar veliko tekačev, prihajali so iz vseh koncev Slovenije (sodeč po avtobusih) tako da je bila na koncu že kar gužva. Sledilo je ogrevanje, kmalu po tem pa smo se že pognali v tek.
Začeli smo kar hitro, tako da se mi je zdelo, da sem pri 2. km že kar utrujena in misel, da moram še najmanj 3x toliko preteči me je kar zvilo. No ampak ni bilo hudega. Proga je bila prijetno razgibana, malo dol malo gor, čez vas mimo hiš in vinogradov in počasi mi je postajalo vse skupaj všeč, vse do kakšnega 3. oz. 4. kilometra, ko je burja pokazala svoje zobe. Veter nam je pihal točno v prsa in na trenutke je bilo kar težko...zdelo se mi je, kot da bom pljuča ven vrgla..dihala sem težko, noge so bile težke. Ampak rekla sem si: "ne boš me!" in sem vztrajala. K temu pa je prav gotovo botrovala tudi moja neizmerna trma. Tistih 6.5 km, kot je bila dolga proga..je bilo tako, kot bi pretekli 8 km. Verjetno so zato tudi v razpisu napisali 8 km..seveda...6.5 km plus burja...je 8:) Nekje pri 5.5 km me je ob cesti s fotoaparatom čakal Jernej in ko sem videla, da me bo zdaj zdaj "pofočkal" sem se nasmehnila..češ..kot da teh 6.5 km ni zame nič. No fotografija je nekako ratala..jaz pa naprej proti cilju. Zadnjih 500 m je bilo kar luštno, sploh ob pogledu na navijače ob cesti, ki so bučno navijali in nas spodbujali za še teh zadnjih nekaj korakov do cilja. Čas na cilju je bil kar soliden..glede na razmere: 31:48. Ob prihodu v cilj je vsak udeleženec prejel spominsko medaljo, nato pa še čaj in ostale zadeve. Kmalu za menoj so prišli v cilj še ostali člani "naše ekipe", vidno utrujeni (tako kot jaz) ampak zadovoljni, da smo kljub tako močnemu vetru premagali to pot. Če primorci vedno tečejo ob takem vetru...vsaka čast:) Ob koncu nas je čakala še kraška jota, ki je bila zelo dobra in nas je pogrela, čeprav, če si jo prav počasi jedel, je bila na koncu že mrzla. Ker je burja še vedno vstrajala smo se kmalu odpravili proti domu na toplo. V splošnem moram reči, da je bilo luštno, naredili smo en dober trening, poleg tega smo se pa še fino imeli, zase lahko rečem, da sem bila prvič v Sežani in je bilo zato še toliko bolj zanimivo. Prav gotovo se bom udeležili tega teka tudi drugo leto, ali pa morda še prej kakšnega Malega kraškega maratona, ki bo meseca marca.