Vožnja po Ljubljanici z čolnom zna biti prav prijetna. To zagotovo vem, še posebej, če si tako komot kot jaz in ti ni potrebno držati za vesla ter veslati 3 ure skup. To soboto me je torej Jernej peljal na vožnjo po "neokrnjeni" reki, ki pelje čez našo
prestolnico Ljubljano. Vreme je bilo sončno, kot nalašč za take vrste aktivnost. Nevem, če bi zase lahko rekla, da sem bila aktivna. Jernej je zagotovo bil. Navadno on prevzame vlogo veslača, ki me potem nesebično prevaža gori doli naokoli po Ljubljanici in hkrati tudi skrbi, da mi ni dolgčas, torej me zabava na vse možne načine. Jaz se potem "prelevim" v nekakšnega National geographic fotografa in poskušam v svoj fotografski objektiv (beri: Jernejev) ujeti čim več ljubljanske (Plečnikove) arhitekture. Zanimivo koliko pozornosti pritegneš če se voziš z čolnom po Ljubljanici. Ljudje te pozdravljajo iz mostu, te slikajo, nekateri celo snemajo in ogovarjajo. No pa ne samo ljudje, tudi kakšna druščina rac, ki se namaka ob obrobjih in pod mostovi zna biti prav prijetna. Luštno:)
Po drugi strani zna biti pa vožnja po Ljubljanici lahko tudi nevarna. Človek bi si mislil, da tudi na rekah oz. t.i. vodnih poteh veljajo neka pravila glede prometa. Na Ljubljanici očitno ni tako. Tako sva imela to pot bližnje srečanje z eno izmed tistih "skupaj zbitih škatel na sodih" imenovanih turistične ladjice (???). Očitno je bilo na ladji tako veselo, da "kapitan" ni opazil najine malenkosti na zelenem čolnu in tako ni dosti manjkalo, da bi preostalo pot prepluli kar v navezi:) Kaj čmo...shit happens:) V glavnem, preživela sva. Torej, če ste brez ideje kaj bi počeli na kak sončen, ne prevroč dan, zelo priporočam vožnjo z čolnom po Ljubljanici. Glede veslanja je pa tako: za plačilo dobiš samo čoln pa dve čudni vesli brez "krmarja", zato je fino, če si že prej kakšnega poba zrihtaš (to velja predvsem za punce), ki je bolj pri moči in sposoben prenesti napor veslanja (naporno zna biti veslanje, če ne prideš skup z tokom). Ajde!
prestolnico Ljubljano. Vreme je bilo sončno, kot nalašč za take vrste aktivnost. Nevem, če bi zase lahko rekla, da sem bila aktivna. Jernej je zagotovo bil. Navadno on prevzame vlogo veslača, ki me potem nesebično prevaža gori doli naokoli po Ljubljanici in hkrati tudi skrbi, da mi ni dolgčas, torej me zabava na vse možne načine. Jaz se potem "prelevim" v nekakšnega National geographic fotografa in poskušam v svoj fotografski objektiv (beri: Jernejev) ujeti čim več ljubljanske (Plečnikove) arhitekture. Zanimivo koliko pozornosti pritegneš če se voziš z čolnom po Ljubljanici. Ljudje te pozdravljajo iz mostu, te slikajo, nekateri celo snemajo in ogovarjajo. No pa ne samo ljudje, tudi kakšna druščina rac, ki se namaka ob obrobjih in pod mostovi zna biti prav prijetna. Luštno:)
Po drugi strani zna biti pa vožnja po Ljubljanici lahko tudi nevarna. Človek bi si mislil, da tudi na rekah oz. t.i. vodnih poteh veljajo neka pravila glede prometa. Na Ljubljanici očitno ni tako. Tako sva imela to pot bližnje srečanje z eno izmed tistih "skupaj zbitih škatel na sodih" imenovanih turistične ladjice (???). Očitno je bilo na ladji tako veselo, da "kapitan" ni opazil najine malenkosti na zelenem čolnu in tako ni dosti manjkalo, da bi preostalo pot prepluli kar v navezi:) Kaj čmo...shit happens:) V glavnem, preživela sva. Torej, če ste brez ideje kaj bi počeli na kak sončen, ne prevroč dan, zelo priporočam vožnjo z čolnom po Ljubljanici. Glede veslanja je pa tako: za plačilo dobiš samo čoln pa dve čudni vesli brez "krmarja", zato je fino, če si že prej kakšnega poba zrihtaš (to velja predvsem za punce), ki je bolj pri moči in sposoben prenesti napor veslanja (naporno zna biti veslanje, če ne prideš skup z tokom). Ajde!
1 komentar:
Ja, prov lepo je blo, kljub žuljem na rokah;)
Objavite komentar