Torej kot že rečeno, sem se v sredo pred tistim "velikim" vikendom odpravila k fizioterapevtki Tini, ki morm "baj d vej" rečt, da je supr. Diagnoza je bila torej Beckerjeva (poplitealna) cista, zadej za kolenom, in če to bolj strokovno razložim zgleda nekako takole: "Gre za izbočenje kolenske ovojnice na njenem najšibkejšem mestu, do katerega pride zaradi nabiranja tekočine v kolenskem sklepu." Izgleda pa kot nekakšna bulca, ki je napolnjena torej s to tekočino. Z nekakšnim trigger točkami metodo mi je torej Tina na to bulo pritiskala....priznam, bolelo je kot hudič!! ampak glede na to da imam kar visok prag bolečine sem preživela :))) Bilo mi je nato rečeno, da MORAM iti na maraton...torej...nekak sem potem bla skor da prisiljena od vseh ostalih da moram iti, čeprav sem se v sebi že vdala v usodo, da pa le tokrat ne bom mogla iti. 
Zadnijh tri oz. štiri dni je bilo zame zelo stresnih..ves čas sem razmišljala, po eni strani mi je bilo že vseeno ali grem ali ne, po drugi strani sem nekje globoko v sebi še zmeraj upala, da mi pa le uspe. Moram reči, da so me res doma vsi podpirali..tako ali drugače. Torej.."pojdi, še zmeraj lahko odstopiš" in takrat sem se odločila in si rekla, morda pa imajo prav, kaj pa lahko izgubim, probat grem, morda mi pa le uspe. No in USPELO MI JE:) Zadnje dva dni sem pridno jedla ogljikove hidrate, torej vse sem počela tako kot bi sicer, če bi bila 100 % zdrava in pripravljena iti. Zadnji dan pred "tekmo" sem si vse pripravila, bila sem odločena: GREM, kar bo pa bo. Letos sva se z bratom zmenila, da bova štartala skupaj, tako, da mi je bilo malo lažje, vsaj začeti. Dan se je naredil krasen, čeprav ponoči nisem mogla spati, sem nekako pregurala do jutra, ko so se že začele priprave. Tako kot lansko leto, se je tudi letos torej cela naša družina udeležila maratona. Mami in oči rekreativnega teka na 10 km, brat Gregor na polmaraton 21 km, in jaz kot najmlajša na 42 km..UHHH:))
Napočil je DAN D, jutraj sem vstala dokaj zgodaj, saj sem itak slabo spala celo noč in mi je bilo res vseeno še za tiste ure spanja, ampak preveč sem bila živčna, da bi lahko še spala. Najprej kava, nato lahki zajtrk, nato pa sem se posvetila nogi, da sem jo pripravila na napor.Našedva sta odšla že prej, saj je bil rekreativni tek 2 uri prej. Tudi letos sem se odločila, da se v mesto odpravim kar z biciklom. Lahko sem se malo sprostila, pa še ogrela sem se lepo, kar pa je bilo mimogrede zelo pomembno zame, sploh za poškodovano nogo.
Zadnijh tri oz. štiri dni je bilo zame zelo stresnih..ves čas sem razmišljala, po eni strani mi je bilo že vseeno ali grem ali ne, po drugi strani sem nekje globoko v sebi še zmeraj upala, da mi pa le uspe. Moram reči, da so me res doma vsi podpirali..tako ali drugače. Torej.."pojdi, še zmeraj lahko odstopiš" in takrat sem se odločila in si rekla, morda pa imajo prav, kaj pa lahko izgubim, probat grem, morda mi pa le uspe. No in USPELO MI JE:) Zadnje dva dni sem pridno jedla ogljikove hidrate, torej vse sem počela tako kot bi sicer, če bi bila 100 % zdrava in pripravljena iti. Zadnji dan pred "tekmo" sem si vse pripravila, bila sem odločena: GREM, kar bo pa bo. Letos sva se z bratom zmenila, da bova štartala skupaj, tako, da mi je bilo malo lažje, vsaj začeti. Dan se je naredil krasen, čeprav ponoči nisem mogla spati, sem nekako pregurala do jutra, ko so se že začele priprave. Tako kot lansko leto, se je tudi letos torej cela naša družina udeležila maratona. Mami in oči rekreativnega teka na 10 km, brat Gregor na polmaraton 21 km, in jaz kot najmlajša na 42 km..UHHH:))Napočil je DAN D, jutraj sem vstala dokaj zgodaj, saj sem itak slabo spala celo noč in mi je bilo res vseeno še za tiste ure spanja, ampak preveč sem bila živčna, da bi lahko še spala. Najprej kava, nato lahki zajtrk, nato pa sem se posvetila nogi, da sem jo pripravila na napor.Našedva sta odšla že prej, saj je bil rekreativni tek 2 uri prej. Tudi letos sem se odločila, da se v mesto odpravim kar z biciklom. Lahko sem se malo sprostila, pa še ogrela sem se lepo, kar pa je bilo mimogrede zelo pomembno zame, sploh za poškodovano nogo.
V mestu je bilo res že polno ljudi povsod, je pa res, da sem se odpravila res zadnji cajt, saj nisem hotela biti prezgodaj tam, ker bi bila samo živčna. Našedva sta svoje že uspešno odtekla in na vrsti sva bila midva z Gregorjem. Začelo se je, postavila sva se v vrsto, letos dokaj spredaj, kar sicer meni ni bilo ravno všeč, saj so sprednje vrste rezervirane za bolj hitre tekače, jaz pa sem se letos odločila, da bom začela zares počasi (beri: zaradi noge), no ampak Gregorjeva je užugala. Na začetku sicer nisva šla tako počasi kot sem predvidevala, ampak po enih 5 km pa sem se začela držati malo bolj nazaj, saj sem vedela, da če bom šla prehitro, me bo ali zagrabila noga ali pa mi bo zmanjkalo moči za drugi krog. Začetek je bil uspešen in vse do 9 km, ko se je moj trmasti bratec odločil, da bo pospešil in šel naprej. Sama sem mu svetovala, da to ni ravno najboljša ideja, vsaj ne že zdaj, ampak trma je trma in je šel. Sama sem v enakomernem tempu nadaljevala svojo pot. Ker sem imela s seboj samo gele, mimogrede Powerbar so zakon!, sem na okrepčevalnicah pila izključno vodo, in to mi tudi najbolj odgovarja. Trasa proge je bila zelo prijetna, na začetku malo klančkov, ki pa niso sploh bili hudi, potem pa večinoma sama ravnina. Noga me med tekom ni nič bolela, tako da sem bila kar pozitivna in sem na momente res kar pozabila nanjo in v mislih sem imela samo cilj, čeprav je bil v teh trenutkih še zelo daleč. Vzdušje je bilo zelo prijetno, sploh navijači so bili izjemni. Res ti dajo spodbudo, ko je težko, kakšni so bili prav unikatni . Še zadnjih 5 km me je ločilo do k
onca prvega kroga, slabost tega je bilo samo to, da je bilo teh 5 km speljanih po Dunajski cesti, ki pa je ena sama ravnina in se vleče kot ponedeljek. Ampak, ni mi bilo težko, noga se je dobro držala, sama pa sem itak imela dovolj kondicije in mi je bilo to do sedaj eno dobro ogrevanje. Dobrih 3 km pred ciljem, srečam bratca, ki je že čutil negativne posledice svoje odločitve, da pospeši. Sama sicer nisem mislila, da ga bom še srečala, ampak telo se upre in pri teku, sploh na daljše razdalje pa je bistveno, da človek ohrani enakomeren tempo in na koncu, če ima še moč pospeši. Prehiter začetek se lahko slabo konča. Ampak bratcu je seveda uspelo, v kar sploh nisem dvomila (trmast kot jaz!) in je tako uspešno prišel na cilj. Mene je čakal še en krog. Glavnina je bila res zanimiva, sploh že proti cilju je bilo ogromno ljudi, ki so navijali, te spodbujali, razni orkestri so igrali, mažoretke ipd. Bil je res lep občutek. Ampak kot sem rekla, mene je čakal še en krog in ko takole tečeš med ljudmi dobiš še dodatno motivajo in želja, da prideš res do cilja je tako močna, da mi tudi bolečina noge ne bi mogla preprečiti tega. V drugi krog se nas je podalo 3/4 manj in res ni bilo gužve, vsake par metrov je bil en tekač, tako da si imel dovolj prostora in tukaj si bil sam. Ni mi bilo težko, sledila sem svo
jemu načrtu, torej pij pri vsaki okrepčevalnici in skušaj držati čimbolj enakomeren tempo. Brdo je bilo za mano in že smo se približevali 29 km, ki pa je bil nekako v Dravljah. Takrat pa nenadoma začutim neko neizmerno utrujenost in občutno težke noge. Takoj sem vedela, da je to to, kriza torej! Seveda sem jo pričakovala, saj 14 dni pred maratonom zaradi poškodbe sploh nisem tekla. Vedela sem, da če se zdaj ustavim, da bom težko nadaljevala pot. Zaloge gela sem še imela in odločim se, da popijem malo gela, naredim par korakov peš in nato skušam nadaljevati. Bilo je kar težko, ampak sem ostala trmasta tako kot sem zmeraj, pomislila na svojga atka, saj sem maraton pretekla zanjga! in to mi je dalo motivacijo za naprej. Pri 30 km je bilo krize že konec in sem normalno tekla najprej, v glavi sem imela samo še sliko kako pritečem v cilj. In to mi je tudi med drugim pomagalo. Sicer pa se med samim tekom skos nekaj dogaja, tako da včasih človek sploh pozabi, da mora preteči še tolko in tolko km. Najbolj smešne so kakšne izjave sotekačev, ki imajo probleme (npr. pizdijo na veliko:)) Tako da so kakšni trenutki prav zabavni in res pozabiš na mučenje, ki ga doživljaš. Da ne govori
m koliko dela imajo nekateri tekači v drugem krogu s sabo. Nekateri imajo prave seanse na poti. Bodisi se na veliko mažejo z raznimi kremami ala IcePower, da potem diši za njimi še cel km in vse okoli, ali pa raztezne vaje ipd. torej vse kar jim pomaga, da premagajo krizo. Zadnjih 7 km sem opazila sem imela družbo. Na začetku sicer človek sploh ne opazi, da se te nekdo "drži" ampak na koncu mi je uštekalo. Bil je mislim da nek čeh, ki se me je res dobesedno držal. Najprej sem mislila, da pač teče isti tempo in da me bo slej ko prej itak prehitel. Vendar pa je ves čas nato tekel z mano, tudi po okrepčevalnicah. Ko si ga pogledal je izgledal res bogo, precej slabše od mene (vsaj tako je bilo videti iz slik) ampak me ni motilo, celo lažje je bilo, ko veš, da se nekdo zraven tebe ravno tako matra kot ti. Poleg tega ti daje neko motivajo in enakomeren tempo. Zadnja ravnina, torej Dunajska...lahko bi rekla cel "SAFR". To je pa res bilo preikušanje človeko vzstrajnosti. Sama sem bila dovolj trmasta in tudi z
a sekundo nisem pomislila, da bi zadnje km hodila ali da bi se celo ustavila. Sploh potem, ko sem dobila še družbo Jernja, ki me je spremljal s kolesom in bil med drugim tudi fotograf dogodka :) in pa kasneje tudi sodelavca. Ob vsem tem spremstvu sem si mislila, da res ni primerno, da bi hodila :))) Tako sva "gurala" z čehom še zadnje km. Pri bavarcu je bilo še zmeraj polno ljudi, ki so naju spodbujali, še bolj pa verjetno mene, saj sem ženska pa še miniaturna in res mi je godilo. Čeprav se vseh "slik" ne spomnim je bilo res pravo doživetje. V tistih trenutkih noga sploh ni bila več pomembna, u bistvu mi je bilo mal vseeno zanjo saj mi je bilo pomembno samo to, da sem tik pred ciljem in da mi je uspelo, to kar sem si vsa ta leta najbolj želela. Še bolj pa sem bila vesela zato, ker bi mi uresničitev moje želja kmal preprečila poškodba. Ločilo me je še slabih 200 m in takrat sem se odločila, da hočem skozi cilj preteči sama! Pred menoj ni bilo nobenega (so bili hitrejši) in takrat sem pospešila, pritisnila še zadnje km (uhh...na koncu človek ugotovi, da ima še ful preveč energije) in v cilju sem! Ura je pokazala 3:56:13 bruto. Okrog glave takoj prejmem medaljo in vesela sem. Sprva sem bila malo zmedena, saj nisem dojela, da mi je uspelo, čeprav sem vedela da mi bo, samo nogi nisem zaupala. Ampak, ni me pustila na cedilu. Še kratek krogec po okrepčevalnici v cilju in že sem pri svojih, ki so me čakali. Objem! V tistem trenutku mi je šlo kar na jok, tako sem bila vesela pa tudi zato, ker so bili ob meni tisti, ki mi največ pomenijo in to, da smo skupaj to 
doživeli. Hvala! Drugače sem se zdravstveno zelo dobro počutila, seveda malce utrujeno, kar je normalno, ampak to je bilo najmanj. Ker je potrebno po takem naporu napolniti glikogenske zaloge in omogočiti organizmu regeneracijo je seveda sledilo kosiloooooo! :) Še prej je bilo potrebno priti domov, mene je čakal moj kolo, seveda sem si pridelala žulje in "muskiča" kar je normalno in lahko bi rekla čisto nepomembno v tem trenutku, tako da sem malo težje hodila ampak "fura" s kolesom domov je prav prijala. Tako sva z Jernejm imela dobr iztek do doma. Doma še na hitro skuhat......OH! pašta seveda...na koncu pa ni manjkala sladila....čokoladna pita. Mislim, da smo ta dan dodobra nadomestili izgubljene kalorije. Od tega dne je že teden dni, noga se je seveda po takem naporu malce uprla in čutim posledice, ampak ni hujšega. Počivam in poskušam narediti vse, da bi si čimprej opomogla, saj si čimprej želim spet teči tako kot prej, torej tako hitro kot lahko tečem. 22.11. je polmaraton v Palmanovi in želim si iti teči tja, predvsem tudi zaradi firbca, da vidim kako je teči drugje. Čeprav je bistvo enako povsod...torej TEČI MORAŠ. Torej, moja prva skrb je sanirati (po neumnem) pridobljeno poškodbo, kaj bo pa naprej bomo pa videli! Bistvo vsega pa je...uživati pri teku in to je edino kar je pomembno.
onca prvega kroga, slabost tega je bilo samo to, da je bilo teh 5 km speljanih po Dunajski cesti, ki pa je ena sama ravnina in se vleče kot ponedeljek. Ampak, ni mi bilo težko, noga se je dobro držala, sama pa sem itak imela dovolj kondicije in mi je bilo to do sedaj eno dobro ogrevanje. Dobrih 3 km pred ciljem, srečam bratca, ki je že čutil negativne posledice svoje odločitve, da pospeši. Sama sicer nisem mislila, da ga bom še srečala, ampak telo se upre in pri teku, sploh na daljše razdalje pa je bistveno, da človek ohrani enakomeren tempo in na koncu, če ima še moč pospeši. Prehiter začetek se lahko slabo konča. Ampak bratcu je seveda uspelo, v kar sploh nisem dvomila (trmast kot jaz!) in je tako uspešno prišel na cilj. Mene je čakal še en krog. Glavnina je bila res zanimiva, sploh že proti cilju je bilo ogromno ljudi, ki so navijali, te spodbujali, razni orkestri so igrali, mažoretke ipd. Bil je res lep občutek. Ampak kot sem rekla, mene je čakal še en krog in ko takole tečeš med ljudmi dobiš še dodatno motivajo in želja, da prideš res do cilja je tako močna, da mi tudi bolečina noge ne bi mogla preprečiti tega. V drugi krog se nas je podalo 3/4 manj in res ni bilo gužve, vsake par metrov je bil en tekač, tako da si imel dovolj prostora in tukaj si bil sam. Ni mi bilo težko, sledila sem svo
jemu načrtu, torej pij pri vsaki okrepčevalnici in skušaj držati čimbolj enakomeren tempo. Brdo je bilo za mano in že smo se približevali 29 km, ki pa je bil nekako v Dravljah. Takrat pa nenadoma začutim neko neizmerno utrujenost in občutno težke noge. Takoj sem vedela, da je to to, kriza torej! Seveda sem jo pričakovala, saj 14 dni pred maratonom zaradi poškodbe sploh nisem tekla. Vedela sem, da če se zdaj ustavim, da bom težko nadaljevala pot. Zaloge gela sem še imela in odločim se, da popijem malo gela, naredim par korakov peš in nato skušam nadaljevati. Bilo je kar težko, ampak sem ostala trmasta tako kot sem zmeraj, pomislila na svojga atka, saj sem maraton pretekla zanjga! in to mi je dalo motivacijo za naprej. Pri 30 km je bilo krize že konec in sem normalno tekla najprej, v glavi sem imela samo še sliko kako pritečem v cilj. In to mi je tudi med drugim pomagalo. Sicer pa se med samim tekom skos nekaj dogaja, tako da včasih človek sploh pozabi, da mora preteči še tolko in tolko km. Najbolj smešne so kakšne izjave sotekačev, ki imajo probleme (npr. pizdijo na veliko:)) Tako da so kakšni trenutki prav zabavni in res pozabiš na mučenje, ki ga doživljaš. Da ne govori
m koliko dela imajo nekateri tekači v drugem krogu s sabo. Nekateri imajo prave seanse na poti. Bodisi se na veliko mažejo z raznimi kremami ala IcePower, da potem diši za njimi še cel km in vse okoli, ali pa raztezne vaje ipd. torej vse kar jim pomaga, da premagajo krizo. Zadnjih 7 km sem opazila sem imela družbo. Na začetku sicer človek sploh ne opazi, da se te nekdo "drži" ampak na koncu mi je uštekalo. Bil je mislim da nek čeh, ki se me je res dobesedno držal. Najprej sem mislila, da pač teče isti tempo in da me bo slej ko prej itak prehitel. Vendar pa je ves čas nato tekel z mano, tudi po okrepčevalnicah. Ko si ga pogledal je izgledal res bogo, precej slabše od mene (vsaj tako je bilo videti iz slik) ampak me ni motilo, celo lažje je bilo, ko veš, da se nekdo zraven tebe ravno tako matra kot ti. Poleg tega ti daje neko motivajo in enakomeren tempo. Zadnja ravnina, torej Dunajska...lahko bi rekla cel "SAFR". To je pa res bilo preikušanje človeko vzstrajnosti. Sama sem bila dovolj trmasta in tudi z
a sekundo nisem pomislila, da bi zadnje km hodila ali da bi se celo ustavila. Sploh potem, ko sem dobila še družbo Jernja, ki me je spremljal s kolesom in bil med drugim tudi fotograf dogodka :) in pa kasneje tudi sodelavca. Ob vsem tem spremstvu sem si mislila, da res ni primerno, da bi hodila :))) Tako sva "gurala" z čehom še zadnje km. Pri bavarcu je bilo še zmeraj polno ljudi, ki so naju spodbujali, še bolj pa verjetno mene, saj sem ženska pa še miniaturna in res mi je godilo. Čeprav se vseh "slik" ne spomnim je bilo res pravo doživetje. V tistih trenutkih noga sploh ni bila več pomembna, u bistvu mi je bilo mal vseeno zanjo saj mi je bilo pomembno samo to, da sem tik pred ciljem in da mi je uspelo, to kar sem si vsa ta leta najbolj želela. Še bolj pa sem bila vesela zato, ker bi mi uresničitev moje želja kmal preprečila poškodba. Ločilo me je še slabih 200 m in takrat sem se odločila, da hočem skozi cilj preteči sama! Pred menoj ni bilo nobenega (so bili hitrejši) in takrat sem pospešila, pritisnila še zadnje km (uhh...na koncu človek ugotovi, da ima še ful preveč energije) in v cilju sem! Ura je pokazala 3:56:13 bruto. Okrog glave takoj prejmem medaljo in vesela sem. Sprva sem bila malo zmedena, saj nisem dojela, da mi je uspelo, čeprav sem vedela da mi bo, samo nogi nisem zaupala. Ampak, ni me pustila na cedilu. Še kratek krogec po okrepčevalnici v cilju in že sem pri svojih, ki so me čakali. Objem! V tistem trenutku mi je šlo kar na jok, tako sem bila vesela pa tudi zato, ker so bili ob meni tisti, ki mi največ pomenijo in to, da smo skupaj to 
doživeli. Hvala! Drugače sem se zdravstveno zelo dobro počutila, seveda malce utrujeno, kar je normalno, ampak to je bilo najmanj. Ker je potrebno po takem naporu napolniti glikogenske zaloge in omogočiti organizmu regeneracijo je seveda sledilo kosiloooooo! :) Še prej je bilo potrebno priti domov, mene je čakal moj kolo, seveda sem si pridelala žulje in "muskiča" kar je normalno in lahko bi rekla čisto nepomembno v tem trenutku, tako da sem malo težje hodila ampak "fura" s kolesom domov je prav prijala. Tako sva z Jernejm imela dobr iztek do doma. Doma še na hitro skuhat......OH! pašta seveda...na koncu pa ni manjkala sladila....čokoladna pita. Mislim, da smo ta dan dodobra nadomestili izgubljene kalorije. Od tega dne je že teden dni, noga se je seveda po takem naporu malce uprla in čutim posledice, ampak ni hujšega. Počivam in poskušam narediti vse, da bi si čimprej opomogla, saj si čimprej želim spet teči tako kot prej, torej tako hitro kot lahko tečem. 22.11. je polmaraton v Palmanovi in želim si iti teči tja, predvsem tudi zaradi firbca, da vidim kako je teči drugje. Čeprav je bistvo enako povsod...torej TEČI MORAŠ. Torej, moja prva skrb je sanirati (po neumnem) pridobljeno poškodbo, kaj bo pa naprej bomo pa videli! Bistvo vsega pa je...uživati pri teku in to je edino kar je pomembno.
