sreda, 18. november 2009

Plezanje...Svetovni pokal v Kranju

V soboto 14.11.2009 in nedeljo 15.11.2009 je v Kranju potekala letošnja zadna tekma za Svetovni pokal v težavnostnem plezanju. Junakinja zadnje preizkušnje pa je bila naša plezalka Mina Markovič, ki je prepričljivo ugnala vso žensko konkurenco. Čestitke Mina!Naši najboljši plezalki Maji Vidmar se finalni nastop in naskok na skupno zmago ni posrečil in je tako v skupnem seštevku pristala na tretjem mestu. Ampak to je zelo lep dosežek in uspeh in vse čestitke tudi Maji!V športu je pač tako! važno se mi pa zdi po mojem mnenju, da človek ne vrže puške v koruzo ampak vstraja in stremi za svojimi cilji!:) Z drugim mestom na tekmi je srebro osvojila Akizo Natuči. Naslov v svetovnem pokalu je ubranila Avstrijka Johana Ernst. V moški konkurencije je zmagal Čeh Adam Ondra, ki je zmagal tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala, medtem ko je lanskoletni zmagovalec kranjske tekme Klemen Bečan zasedel peto mesto. Ni kj, Čestitke vsem našim plezalcem, tudi seveda tistim, ki se niso uvrstili v nedeljski finale.
Sama sem ponavadi, če sem le ujela, tekmo spremljala po televiziji, letos pa sem imela priložnost tekmo spremljati prav v živo! Bilo pa je še posebno, zato ker spremljala samo tekmo, ampak tudi vse priprave pred njo. Te priložnosti seveda ne bi imela, če ne bi blo mojga Jerneja, ki je bil tam službeno. Mal vez pa si tam! Sicer pa je bil potreben en fotograf (beri: jaz), da je celotno zadevo tudi dokumentiral, slikce sledijo. Spremljati vse dogajanje pred samo tekmo je izredno zanimivo. Koliko enih priprav in enga "špeha" in naprav in celga hudiča je treba, da se vse to spelje tako kot je treba. Sicer sem tudi iz tega "foha" ampak bolj v "papirnatem" smislu. Ti kabli pa naprave so čez cesto:) Poleg tega vidiš kar nekaj znanih obrazov iz sveta športa, točneje plezanja, kot npr. Toma Česna, Martine Čufar, itd...in pa seveda tekmovalcev! Dvorana ..... v Kranju je bila res polna in tudi vzušje med samo tekmo je blo ful supr. Spodbujanje tekmovalcev na takšne in drugačne načine. Ko človek tako gleda plezalce, ki tako "z lahkoto" plezajo po previsih, se držijo za najmanjše oprimke, ki so možni, lahko samo reče: Auu... Ne razumem pa tega...tako drobni vsi. Ne bi si mislil, da je tako suh človek lahko tako močen. Hja...sama mišica jih je. Plezali so res k pajki! Tako, da res...svaka jim čast. Moram reči, da sama pri plezanju, sploh na umetni steni nisem lih pogumna. Vse skupaj se mi zdi tako strašno, vsaj takrat ko pridem v previsni predel. Ponavadi me takrat strah premaga. V skali je boljše. Bolj sproščeno se počutim. Seveda pa k temu pripomorejo tudi izkušnje, ki pa si jih nabereš samo z plezanjem. No malo te mora biti tudi strah, če te ni pol nisi dovolj pazljiv in zbran, v steni pa moraš biti zbran, če ne, se lahko kaj hitro kaj zgodi. Napačno vpet komplet, pa greš! Tako, da varnost je pri plezanju na prvem mestu. Drugo je pa "bouldering" ali po slovensko balvaniranje, ki pa je v bistvu plezanje, pri katerem ne potrebuješ vrvi ampak samo plezalke in magnezij, za varnost pa se uporabljajo tako imenovani "crash padi". Pleza se pa naravnih ali umetnih balvanih, to so ubistvu taki različno veliki kosi skal. Pri nas jih najdemo npr. v Trenti. To je šele užitek! Sama trenutno ne plezam nič, ker nimam časa, če pa že imam, zmer kj pride vmes, trenutno sem poškodovana in ne čisto pri zdravju, tako da čakam da se vse skupaj sanira, potem pa plezanje, ki ga odkrito rečeno zares že pogrešam. Še dobro, da imam toliko športov s katerimi se ukvarjam! Torej, da ne bom dolgovezila, kot že prej obljubljeno objavljam nekaj mojih posnetkov (narejenih z Jernejevim fototom!!) iz nedeljskega finala v težavnostnem plezanju.




sobota, 14. november 2009

a je lohk še kej...

Zadnjih 14 dni je bilo kar težko zame, predvsem iz psihološkega vidika. Torej....LM smo uspešno pretekli, vendar pa pri meni ni šlo brez posledic (beri: noga), kar je bilo sicer čisto za pričakovati, glede na to s kakšno nogo sem šla teči. Bolečine v nogi seveda niso popustile in tako sem slabih 10 dni po maratonu po nasvetu fizioterapetke obiskala ortopeda dr. Stoka. Naredila sva ultrazvok moje nogice in rezultat: hematom in ruptura mišice. ZELO FAJN sem si pridelala! SHIT! Na začetku me je malo šokiralo, ker tega vendarle nism ravno pričakovala, ampak tako sem se odločila, šla sem tečt, čeprav sem vedela, da si lahko še bolj poškodujem nogo. To sem vzela v zakup. Tako, da sem se potem kar hitro sprijaznila z situacijo. Sicer pa..včasih moraš tudi tvegati, če hočeš kaj doseči. To sicer ni ravno prav, ampak zdaj je kar je. Dohtar mi je povedal kaj in kako in moja naloga je zdaj, da se pocajtam in si vse skupaj vzamem malo bolj v "izi". Če sem iskrena, me noga in poškodba sploh ni tako zelo zanimala in mi je bilo gladko malo vseeno za vse...moje misli so bile pri Jakiju :(. Težko mi je bilo in zelo me je prizadelo...Marsikdo bi si mislil: " pa saj je samo ptič"....Jaki je bil moj, imela sem ga rada, polnil je moje življenje,...pogrešam ga:( Ampak tko je življenje...hudo mi je...ker nisem bila zraven...Nisem si predstavljala, da me bo tako prizadelo....tisti dnevi so bili grozni...
Da pa ne bi bilo vsega prehitro konec sem "fasala" še neke zdravstvene težave... ..in s tem še dodatne skrbi. Kot da se je vse uprlo proti meni.
Ampak takšno je življenje, pridejo dobri in tudi slabi trenutki, in s slednjimi se mora človek soočiti. V bistvu ti ne preostane drugega. In....tako se te dni "zdravim", fizično in psihično...

sreda, 4. november 2009

V spomin...

Hvala za vse trenutke Jaki moj...pogrešam te:((


nedelja, 1. november 2009

Rojstni dnevi

Nevem zakaj je tko popularn, da imajo vsi rojstne dneve lih tam okoli dan mrtvih!!??? Hm...ponavadi se na take dni obiskuje pokopališča itd. No ja...kaj čmo, tko je, sicer je pa mogoče še boljše, da niso te dnevi tako zamorjeni. Torej...kot ponavadi je treba spečt kakšno torto..tokrat objavljam torto za očita. Letos sva bili z mami kar izvirni, no bolj mami, .."kaj pa če bi letos očitu na torto kakšnga srfača dal"..no ideja je padla, treba je blo sam to narest. Še prej je bilo potrebno najdi kakšno fobro fotografijo očita...kar je bila kar težka naloga,..torej kje najti kakšno primerno fotografijo. Pa ne zato, ker je ne bi bilo, ampak najti nekaj v "očitovmu prostoru" je cel projekt. Ampak uspelo mi je, moram rečt da kar hitr. Dan prej sem spekla biskvite, potem pa je sledil moj najlubši del, torej samo okraševanje. Vse je potekalo tako kot sem si zamislila in ratalo je tole: