Zadnjih 14 dni je bilo kar težko zame, predvsem iz psihološkega vidika. Torej....LM smo uspešno pretekli, vendar pa pri meni ni šlo brez posledic (beri: noga), kar je bilo sicer čisto za pričakovati, glede na to s kakšno nogo sem šla teči. Bolečine v nogi seveda niso popustile in tako sem slabih 10 dni po maratonu po nasvetu fizioterapetke obiskala ortopeda dr. Stoka. Naredila sva ultrazvok moje nogice in rezultat: hematom in ruptura mišice. ZELO FAJN sem si pridelala! SHIT! Na začetku me je malo šokiralo, ker tega vendarle nism ravno pričakovala, ampak tako sem se odločila, šla sem tečt, čeprav sem vedela, da si lahko še bolj poškodujem nogo. To sem vzela v zakup. Tako, da sem se potem kar hitro sprijaznila z situacijo. Sicer pa..včasih moraš tudi tvegati, če hočeš kaj doseči. To sicer ni ravno prav, ampak zdaj je kar je. Dohtar mi je povedal kaj in kako in moja naloga je zdaj, da se pocajtam in si vse skupaj vzamem malo bolj v "izi". Če sem iskrena, me noga in poškodba sploh ni tako zelo zanimala in mi je bilo gladko malo vseeno za vse...moje misli so bile pri Jakiju :(. Težko mi je bilo in zelo me je prizadelo...Marsikdo bi si mislil: " pa saj je samo ptič"....Jaki je bil moj, imela sem ga rada, polnil je moje življenje,...pogrešam ga:( Ampak tko je življenje...hudo mi je...ker nisem bila zraven...Nisem si predstavljala, da me bo tako prizadelo....tisti dnevi so bili grozni...
Da pa ne bi bilo vsega prehitro konec sem "fasala" še neke zdravstvene težave... ..in s tem še dodatne skrbi. Kot da se je vse uprlo proti meni.
Ampak takšno je življenje, pridejo dobri in tudi slabi trenutki, in s slednjimi se mora človek soočiti. V bistvu ti ne preostane drugega. In....tako se te dni "zdravim", fizično in psihično...
Ni komentarjev:
Objavite komentar