Še nekaj piškotov..

Medenjaki

Ola!

Prazniki se bližajo in kot sem že v prejšnjem postu omenila, bo treba začet kej pečt. Danes sem se kot sicer vsako leto lotila najprej peke medenjakov. Zakaj? Zato ker medenjaki potrebujejo čas, da razvijejo tisto svojo pravo aromo, in jih je potrebno speči nekaj tednov prej. Tako kot medenjaki, se ta čas kot eno izmed božičnih dobrot peče tudi t.i. božični kolač. Ampak letos mislm, da se ga ne bom postopla peči, se pa seveda lahko tudi zgodi. V glavnem, medenjaki so uspeli, po mnenju dveh preizkuševalcev so dobri, to je pa tut to. Postopek pa je prikazan na spodnjih slikcah.

Kr neki...

Danes smo 26. novembra...hodim po ljubljanskih ulicah in kaj vidim...vse je že okrašeno! Res je, ...prazniki se bližajo in spet bo gužva!Zdi se mi, da vsako leto prej začnejo s tem..in nadalje mislim, da zadeva zgublja svoj čar. Zakaj? Zato, ker ni tako kot je bilo včasih... (matr sm staromodna)..včasih se je vse skupaj začelo šele okrog Miklavža..pa je bilo ravno tako luštno. Prazniki so bili prazniki in ne samo neko brezglavo letanje za takšnimi in drugačnimi darili. Danes se vse vrti okoli trgovcev in daril, tisti pravi pomen praznikov pa se je izgubil. Je pa res, da so od vsega tega trgovci največ pridobili. Včasih so bili prazniki čas, ko se je skupaj peklo, okraševalo, ko se je vsa družina zbrala, se obdarovala z drobnimi malenkostmi, in danes pozabljamo kako pomembna je družina. Ni vse samo v darilih. Najlažje je nekomu kupiti darilo, ki pa na koncu nima nekega posebnga pomena..temveč...samo da je. Če dobro pomislim se dandanes tudi božično drevesce več ne postavlja tako kot včasih. Ko pogledam v kakšne izložbe danes me kar zvije. Kaj vidim?? Črne božične okraske! Črne smreke! Halo! lahko rečem, da je to KAR NEKI! Ampak temu zgleda ljudje podležemo. Trgovcem, ki že ne vedo več kaj bi se zmislili, da bi čimbolje zaslužili. Torej, če se vrnem nazaj k darilom...danes je podariti ČAS nekomu, ki ga imaš rad tisto pravo darilo. Zaradi današnjega prehitrega življenjskega tempa imamo ljudje vse premalo časa, da bi ga posvetili družini. Mogoče nekateri ljudje ravno zato nimajo še svoje družine, ker enostavno nimajo časa. Mogoče je pa tako boljše?....hm...nevem...vseeno je pa luštno, sploh za praznike, biti z ljudmi, ki jih imaš rad. Torej...čas in pozornost je tisto kar nam danes manjka. Jaz se osebno letošnjih praznikov ne veselim kaj zelo preveč. Pa ne zato, ker ne jih ne maram, ampak zato ker že zadnja tri leta ni tako kot je bilo. Veselim se pa že moje vsakoletne peke piškotov ipd. in to zaradi samega užitka pri peki in tudi zadovoljstva, ko vidim, da je drugim ušeč tisto kar spečem. Torej na koncu lahko zaključim, da se vse dogaja prehitro, kmalu bomo imeli božične praznike že septembra. In na koncu človek vidi, da se tako vse "nepravilno ujema", s takšnim tempom kot ga živimo ljudje, praznujemo tudi praznike. Je pa res, da bomo edino ljudje sami lahko kaj spremenili...In še na koncu....bodimo skromni saj ravno v tem je čar.

Ko pade cukr...

mjami....

Tudi plezat je treba..

Čau!

Tokrat se oglašam z drugo vrsto športa, ki je meni tudi ljub in ne boste verjeli...NI TEK!:) Zima je pršla (če pogledam skozi okno vidim snežinke:)) in zato je potrebno tekaške aktivnosti malce bolj na izi vzet in se posvetit tudi drugim športom. S tem mislim predvsem kakšne take športe, ki poskrbijo da ostanemo tudi čez zimo FIT in MOČNI. To pa sploh ne pomeni, da ne bom tekla. Tek ostaja! Na sploh se že veselim, da bo sneg pobelil vse moje t.i. tekaške trase,...ni lepšega kot teči po snegu! Torej moji letošnji zimski treningi bodo sestavljeni iz aerobne aktivnosti, torej teka, ki ga bom prilagajala vremenskim razmeram (beri: če bo 2 m snega po vsej verjetnosti ne bom šla laufat) in tudi iz gonjenja na orbitreku, kar mi ni prav všeč ampak v izrednih primerih je tudi to ok. Nadalje se bom povzpenjala tudi na bratčevo home made plezalno steno, ki moram reč, da ni tako izi kot izleda, vsaj zame ne, se moram kar namatrat, da jo preplezam počez. Da ne omenjam bolečin v prstih zaradi plezalk, k znajo bit kar neprijetne še posebej če ene parkat padeš iz stene direkt na prste. Ampak se da zdržat, da ne bom sam jamrala. Par let nazaj, točno 5 let, sem plezala tudi v steni, in moram rečt, da je čisto drugače kot na plezalni steni...ane Gregi?! :) BOLŠ! Občutek, ko prideš na vrh je noro dobr pa tudi ko greš v skalo primeš tisto kar ti "skala ponuja", se moraš malo bolj znajti, čeprou znajo biti kakšne plezalne stene tudi zaj****. Plus...adrenalin! Zakaj govorim kar naenkrat toliko od plezarije? Preprosto zato, ker sem to željo v sebi držala par let, vse odkar sem nazadnje plezala....in rada bi to spet počela...in ker sem človek, ki se ukvarja z vsem mogočim..in mi tek ni zadosti:). Da sem glede tega dokaj resna, sem se odločila, da se spomladi vpišem v tečaj plezanja in se tako naučim vse kar je treba, da se lahko varno pleza. Glede na to, da imam že dva tečaja iz potapljanja mislim, da ne bo nič odveč še en tečaj, tokrat ne na"globinski "ampak bl višinski ravni:). Da pa ne bi preveč zanemarila teka, sem se vpisala tudi na nadaljevalni tekaški tečaj pri Urbanu Praprotniku, ki bo v začetku decembra, koj po Miklavžu:). Torej športnih aktivnosti do novega leta imam dovolj. Ker pa ima Nina še en tak zlo lušten hobi, iz prejšnih postov razvidni, PEKA, se že dokaj aktivno pripravljam na predbožično pekarijo. Trenutno še nimam popolnoma sestavljenega seznama piškotov ipd., je še v izdelavi, ampak računam, da bo do 1. decembra zaključen in bo predan v izdelavo:) Rezultati dela pa bodo dani na blog v slikovni obliki v najkrajšem možnem času:) Toliko za zdej!

13. Ljubljanski maraton

Čau!

Pa smo dali čez še en Ljubljanski maraton! Letos je bil torej že 13. po vrsti. Za mnoge števcilka 13 ne pomeni nič dobrega, ampak tokrat mislim, da je bila letos ta številka za tekače kar srečna številka. Če grem kar od začetka. Najprej udeležba letošnjega ljubljanskega maratona, ki je bila spet rekordna in lahko si samo želimo, da bi bila vsako leto višja. Letošnjega 13. ljubljanskega maratona se je tako udeležilo več kot 15.000 tekačev iz različnih koncev Slovenije in pa tudi veliko število tekačev iz tujih držav. Tudi na najmlajše ne smem pozabiti, ki so pravzaprav sam tekaški praznik, ki se je začel v soboto 25.10 tudi odprli. Tako so se najprej med seboj pomerili otroci na Lumpi teku, nato so sledili še osnovnošolski, srednješolski in na koncu še promocijski tek. Proti večeru je sledila še tradicionalna tako imenovana Testeninka. Gre za nekakšno "predmaratonsko" druženje, predstavijo se najboljši tekači (beri: favoriti), vsi tekači pa se lahko okrepčajo z različnimi vrstami testenin (carbo loading:)). Nedelja je bil težko pričakovan dan za vse tekače. Mnogi ga poimenujejo kar tekaški praznik. In res je tako. Tudi jaz sem se na ta dan zelo veliko pripravljala, lahko rečem vse leto. In potem se je zgodilo. Poškodba tri tedne pred t.i. dnem D. :( Po samodiagnozi: pretegnjena zadnja stegenska mišica. Takrat se mi je zdelo, da se mi je svet podrl. Eden od letošnjih velikih ciljev, ki ga ne bom mogla uresničiti. Torej, preteči 42 km. V upanju, da se bo poškodba do velikega dne sanirala sem počela in "žrla" vse živo. Teden pred nedeljo, sem se po nasvetih mnogih odločila, da teh 42 km prestavim za naslednje leto in grem tokrat samo na "polovičko". Cilja preteči maraton torej nisem bila zmožna doseči in zato sem se sama pri sebi odločila, da bom poskušala polmaraton preteči kar lahko najbolje. In res je bilo tako. Vreme je bilo idealno bi lahko rekla. Oblačno, temperatura in vlažnost ravno pravšnja. Odločila sem se da se tisti dan na štart odpravim kar s kolesom, saj je bila Ljubljana dobesedno okupirana z tekači. Obenem pa sem se prav fino ogrela, tako da mi nadalje ni bilo treba skrbeti ali se bom pravočasno ogrela. Edina skrb, ki mi je preostala je bila: pravočasno iti v vrsto za na wc (naj povem, da so vrste pred tistimi takrat zloglasnimi in obleganimi zelenimi kabinami ogromne!) in potem tudi na sam štart. Ob 10:00 (zgleda, da ni imel točne ure, saj je ustrelil 5 sec prej) je naš velemojster gospod župan Jankovič s pokom pištole začel štart 13. Ljubljanskega maratona. Vzdušje je bilo fenomenalno! Toliko tekačev in navijačev, ki so nas spodbujali. Sama na začetku nisem hotela teči prehitro saj sem se bala, da mi bo noga zatrokirala. Ampak tokrat me ni pustila na cedilu! Tekla sem zelo sproščeno, imela semdober tempo, na trenutke zame celo malo prehitro. Ampak je šlo. Nogice so delale kot namazane:) Nič me ni bolelo. Ko smo tekli že proti 10. kilometru sem vzela en gel, na okrepčevalnici malo poplaknila z vodo in gas naprej. Do 16. kilometra je šlo super, nato pa se mi zdi, da mi je malo zmanjkalo moči, saj je bilo proti Podutiku malo klančkov in te lahko kar malo zdelajo, ampak ni bilo hujšega. Posrkala sem še en gel in naprej proti cilju. Pred nami je bil tisti znani dolgočasni klanec, ki se ga boji mnogo tekačev, saj zna biti kar izčrpajoč. Zgleda sicer dokaj položen, ampak ko ga tečeš SPLOH NI. Na koncu klanca me je pričakal moj "osebni fotograf" in športni kolegi, kar mi je vlilo novih moči, in sem lahko do konca še malo potegnila. Torej moj cilj B za letos je bil: preteči polmaraton okrog 1:45. In uspelo mi je! Na koncu je ob mojem prihodu ura kazala čas 1:43:36. Moj Garminček pa 1:40 in to je to kar šteje! Naj povem, da se je letos ljubljanskega maratona udeležila cela naša familija. Oče, mami in brat z pu nco. Bilo je zelo fajn! Vidimo se torej v Radencih!

Torta...

Bovec

Letos sem se odločila, da en del dopusta preživim v družbi svoje mame, torej dve ženski na kup. Ker mi do morja glih ni bilo najbolj (gužva, vročina) sva se odločile, da greva nekam v hribe, na čist luft, nekam kjer se človek lahko malo spočije od vsakdanjega mestnega vrveža. Torej nekam, kjer ima človek mir in kjer mu noben ne teži. Tako sva se kar na hitr odločile za Bovec. No glede izbire apartmaja bi lahko bile malo bolj izbirčne pa kej boljšga najdle, ampak je blo kar je blo. Ni blo bohvej kaj, da ne omenjam hladilnika in hoja dobesedno v klet. Ampak pustmo malenkosti. Tako ali tako naju več ali manj cel dan ni bilo v stanovanju, tako, da se s tem nisva toliko obremenjevali. Panika je bila edino ponoči, ko človek ne more zaspati tako kot bi hotel. Prvi dan sva šle na hitr ogled mesta, kar traja recimo 5-10 min, da prideš iz enga konca na drug. Spotoma je Nina rabila še en fajn ruzak in ŠE DOBRO, da so pred kratkim odprli novo trgovino Iglu (edina pametna trgovina v mestu), in sem imela eno VELIKO SREČO, da sem našla lih takega, ki mi je bil ušeč. Prvi dan je nato padel že prvi plan za jutro. Krnska jezera. Hitr pogled na zemljevid in plan je bil že določen. Ob pol 8h odrineva in nato ob 8h iz koče proti Krnskim jezerom. Pot je bila luštna, sploh ne težka, tako sva bile v slabih 2h urah pri Domu, nato pa še malo do samega jezera. Bilo je lepo vreme, sončno, ne prevroče. Kako paše in kako dober je doma narjen sendvič s sirom pa jabka zraven. Sploh si nebi mislila:) Turca je bla prijetna, vsega skup približno 4 urce. Preden pa sva prispeli "domov" pa sem mamo še na hitr zvlekla, da sva si šle še ogledat Slap Virje. Drugi dan je bil prav tako več ali manj splaniran. Plan je bil vzpon na Kanin in sicer z žičnico, nato pa naprej do Prestreljeniškega okna. Ker je ponoči deževalo sva najprej malo oklevali ali bi sploh šle tja gor, zgledalo je namreč grozno, beri: megla, črno,..itd. ampak na koncu sva vseeno šle. Moram rečt, da sem se mislim da prvič peljala tako visoko z žičnico, zato me je blo na začetk kar malo strah, sploh potem od 1500 m višje. Zgoraj je bilo že kar grozljivo, povsod megla, nič se ni videlo, čutil si edino tiste tresljaje ko gre kabina mimo koles na žičnici. No ja malo adrenalina je pa bilo, vsaj zame:) Potem sva se odločile da greva še do t.i. Prestreljeniškega okna. Nevem sicer ali je bila ta odločitev pametna ali ne, ampak šle sva (!). Povsod megla, grozno. Če ta trenutek pomislim kam sva lezli, bi najraje sama sebe nadrla. Ampak videli sva okno, vsaj malo, in prišle sva srečno nazaj do postaje žičnice. Vmes naju je še dobro prepihalo (še dobr da sva imeli seboj windstopperje), zato je tista kava v tamkajšnji gostilni prav pasala. Sem mislila, da vožnja z žičnico, ko se spuščaš ni tako strašna, ampak moram priznat da me je bilo pošteno strah, sploh pa v tistem trenutku, ko se je kabina tako kar nekje na sredini, prav nad prepadom dol ustavila. Potem mi je bilo pa mogoče res malo žal, da sem se sploh spravila tja gor. No ampak ni blo nč hudga. En od t.i. žičničarjev (megle!?) je verjetn dobil kakšen preblisk, da bi bilo mogoče dobro une mašine tam okrog sebe mal preverit (!). Ker sem jaz tako malo hiperaktivna in mi nikoli ni dost, sem mami zvlekla še na slap Boka. Slap Boka je najbolj vodnat in nasploh najbolj veličasten slap pri nas. Vode, ki jih zbira v pogorju Kanina so tu naletele na mogočen prag. Prosto pada slap 106 m globoko, takoj zatem pa še 30 m. Širok je 18 m in je nedvomno najveličastnejši slap v Sloveniji in tudi v Evropi (Wikipedija). Lepo ga boste lahko videli s ceste malo pred Bovcem iz smeri Kanin-Bovec. Da je nastala naslednja slika sva z mami več kol pol ure hodile po dokaj strmi poti, ki je vodila do t.i. razgledišča. Predzadnji dan sva se z mami odpravile še na zadnjo turo. Čukla. Čukla (1767) se nahaja nad Bovško kotlino v pobočju Rombona. Z vrha kjer je piramida (spomin na zavzetje Čukle) je lep razgled na zahodne Julijske Alpe in Bovško kotlino. Do vrha sva potrebovali dobri 2 urci. Pot je dokaj strma, ampak zelo prijetna, večinoma speljana po gozdnih poteh in markirana, proti koncu (od Lovske koče na planini Goričici) pa tudi po planini oz. tudi po kamnitih predelih. Vse te dni najinega hribolazenja sva imeli na srečo dokaj lepo vreme in so nama vsi ti podvigi uspeli brez kakršnih pohodniških poškodb:) Vendar pa se je na koncu, kjub vsem tem našim prelepim hribom in goram, kjer zares lahko začutiš tisto pravo harmonijo narave in človeka, še vedno luštno vrniti domov.

Rojstni dan...

Delov ženski dobrodelni tek

V nedeljo 25.5.2008 je v ljubljanskem Tivoliju potekal že tradicionalni 5. Delov ženski dobrodelni tek. Na Jakopičevem sprehajališču se je tako zbralo več kot 1500 žensk in otrok (opaziti je bilo tudi precej moških), ki so s svojo udeležbo (štartnino in prispevki) ter donacijo medijske hiše Delo zbrali 8365 evrov. Zbran denar so podarili Društvu za cerebralno paralizo Ljubljana, katerega bo namenilo za izvedbo poletnih kolonij za otroke s posebnimi potrebami.Tudi letos sva se z mami udeležili tega teka. V prvi vrsti predvsem zato ker se teče za dober namen, torej dobrodelnost, drugo pa to, da s tem narediš nekaj dobrega za sočloveka in tudi zase. Ta občutek, da si koristen in da lahko nekomu pomagaš je res čudovit. Še posebno, če gre za otroke. Najprej so se na štart podali otroci, s katerimi je tekla tudi naša vrhunska atletinja Marija Šestak. Otroci so bili kar hitri in jih je bilo prav luštno gledati. Neverjetno tekmovalni so bili:) Nato smo se v tek (in hojo) podale ženske. Vsak je tekel v okviru svojih zmožnosti, največ pa tri 1.5 km dolge kroge. Vzdušje je bilo odlično in tudi organiziranost prireditve je bila na nivoju. Naj povem, da se nam je letos kot častna pokroviteljica prireditve pridružila tudi žena predsednika republike, gospa Barbara Miklič Türk. Ko smo odtekli svoj dobrodelni tek je na koncu sledil še zadnji a najbolj pomemben del prireditve, podelitev čeka. Ček je iz rok mag. Petra Puhana, predsednika uprave Dela sprejel predsednik Društva za cerebralno paralizo Ljubljana, Gregor Meše. Bilo je luštno in prav zagotovo se udeležim tega teka tudi naslednje leto, torej 25. maja 2009. Vabljeni!

Ljubljana iz Ljubljanice...

Vožnja po Ljubljanici z čolnom zna biti prav prijetna. To zagotovo vem, še posebej, če si tako komot kot jaz in ti ni potrebno držati za vesla ter veslati 3 ure skup. To soboto me je torej Jernej peljal na vožnjo po "neokrnjeni" reki, ki pelje čez našo prestolnico Ljubljano. Vreme je bilo sončno, kot nalašč za take vrste aktivnost. Nevem, če bi zase lahko rekla, da sem bila aktivna. Jernej je zagotovo bil. Navadno on prevzame vlogo veslača, ki me potem nesebično prevaža gori doli naokoli po Ljubljanici in hkrati tudi skrbi, da mi ni dolgčas, torej me zabava na vse možne načine. Jaz se potem "prelevim" v nekakšnega National geographic fotografa in poskušam v svoj fotografski objektiv (beri: Jernejev) ujeti čim več ljubljanske (Plečnikove) arhitekture. Zanimivo koliko pozornosti pritegneš če se voziš z čolnom po Ljubljanici. Ljudje te pozdravljajo iz mostu, te slikajo, nekateri celo snemajo in ogovarjajo. No pa ne samo ljudje, tudi kakšna druščina rac, ki se namaka ob obrobjih in pod mostovi zna biti prav prijetna. Luštno:) Po drugi strani zna biti pa vožnja po Ljubljanici lahko tudi nevarna. Človek bi si mislil, da tudi na rekah oz. t.i. vodnih poteh veljajo neka pravila glede prometa. Na Ljubljanici očitno ni tako. Tako sva imela to pot bližnje srečanje z eno izmed tistih "skupaj zbitih škatel na sodih" imenovanih turistične ladjice (???). Očitno je bilo na ladji tako veselo, da "kapitan" ni opazil najine malenkosti na zelenem čolnu in tako ni dosti manjkalo, da bi preostalo pot prepluli kar v navezi:) Kaj čmo...shit happens:) V glavnem, preživela sva. Torej, če ste brez ideje kaj bi počeli na kak sončen, ne prevroč dan, zelo priporočam vožnjo z čolnom po Ljubljanici. Glede veslanja je pa tako: za plačilo dobiš samo čoln pa dve čudni vesli brez "krmarja", zato je fino, če si že prej kakšnega poba zrihtaš (to velja predvsem za punce), ki je bolj pri moči in sposoben prenesti napor veslanja (naporno zna biti veslanje, če ne prideš skup z tokom). Ajde!

Torta za Gregija...

Pohod 2008

Včeraj, torej v soboto 10.5.2008 je v Ljubljani potekal že tradicionalni 52. pohod Pot ob Žici, ki se ga je po podatkih medijev baje udeležilo rekordnih 30.000 ljudi. Poleg rekreativnega pohoda okoli Ljubljane, pa smo se lahko udeležili tudi tekmovalne prireditve, Teka trojk na 12 oziroma 28 km dolgi progi. Pohoda Pot ob Žici se vsako leto udeležim tudi sama vendar ne v smislu pohoda, temveč se ga v lastni organizaciji udeležim v obliki teka okoli Ljubljane. Tudi letos ni bilo nič drugače. Tako sem tudi letos preizkušala svoje sposobnosti preteči 33 km (nekateri pravijo da je okoli Ljubljane 35 km, nekaterim gps izmeri približno 33 km - nevem). Začela sem zelo zgodaj, torej takoj ob 6. uri, ko so se odprle štartne točke. Človek bi pričakoval, da ob tej uri ne bo nič gužve ampak me je pošteno ruknl, ko sem naletela na celo vrsto z nahrbtniki opremljenih upokojencev (več ali manj), ki verjetno ne morejo spati ali pa jih spomini na tiste čase (prireditev v mestu heroj po letu 1946) vsako leto že tradicionalno spravijo na ta pohod. Tudi sama se spominjam dni, ko smo z šolo "morali" iti hodit po PST. Čeprav je bil v šoli ta pohod skorajda obvezen, se mi zdi, da smo se ga včasih veselili predvsem zato, ker tisti dan ni bilo pouka. No danes grem na pohod okoli Ljubljane oz. Pot ob Žici v prvi vrsti kot spomin na takratno osvoboditev okupirane Ljubljane, pa tudi za rekreacijo, torej preteči to pot. Mogoče tek okoli Ljubljane za nekatere, predvsem za malo starejše nima istega pomena kot hoja oz. sam pohod, ampak če samo pomislim, da bi mogla hoditi 33 km...hm...no mogla bi imeti veliko volje:) No torej začela sem ob 6. uri, nato pa počasi v smeri proti Golovcu. Na začetku sem bila bolj trda, ko pa sem se ogrela pa se mi zdi, da je bil Golovec en dva tri pred menoj. Tukaj se mi je pridružil tudi Jernej, ki me je nato zvesto spremljal, zabaval in oskrboval z vodo skozi vseh 8 kontrolnih točk (vso pot) do cilja. Pot sem letos pretekla v rekordnem času (za mene) 2:50 in tako za 47 min izboljšala rezultat. Letos sem si morala še posebej izboriti svojo medaljo, saj mi na zadnji kontrolni točki (torej na cilju) skorajda niso verjeli, da sem pot dejansko res dala čez. Kr neki. Še dobro da sem izgledala tako zj***no, da so mi potem z veseljem povedali, da sem prva, mi čestitali ter dali zasluženo medaljo in značko. Joj kaj mora človk vse doživet:). Nekateri so se na ta dan udeležili Teka trojk, med njimi tudi moj brat in njegova punca ter njuni pajdaši:) Po rezultatih sodeč so se kar fino odrezali (za prvič) tako da vse čestitke, vse čestitke pa tudi vsem ostalim, ki ste se ta dan udeležili katerekoli izmed teh dveh prireditev.

Tokrat nekaj drugačnega...

Torta je bila dobra, za vse tiste, ki pa je niste poskusili pa lahko ocenite zunanji izgled in kreativnost:)

Pomladno hrepenenje

Torta s skutino kremo in sadjem, okrašena s smetano in maslenimi vrtnicami.

Pikapolonica...

Ker smo v pomladnem času, bodo tudi moje nadaljne torte malo bolj pomladno oz. poletno "dizajnirane", tale pika poka je torej prva. Je pa bil sam postopek izdelave kar dost splaniran (beri: v moji glavi), tako da je celotna zadeva ratala takšna kot je. Lahko bi bilo sicer še bolje (kot je lahko vedno) ampak se še učim :)

Torta Nutella

Čokoladna torta...

Novim ciljem naproti

Glede na to, da je že četrtina leta za nami, je tole malo pozno ane? No ja..v glavi so bili cilji že od novega leta naprej ves čas, vsaj tisti dolgoročni. Kratkoročni so pa tako tako...treba se je sproti trudit pa je...pa tudi sredstva je treba imet. No zato so pri meni cilji, vsaj finančne narave, dolgoročni:) Dejstvo je, da je šlo mimo že četrt leta in jaz nisem na svoj blog nič napisala..saj ne da bi koga to posebno zanimalo ane..ampak samo tako, veliko se je dogajalo, hm...kar je pri meni kar malo nenavadno, ampak če pomislim, da je bilo vmes novo leto, pust, obletnica in zdaj še velika noč, potem bi se že tako ali tako moglo nekaj dogajat. Novo leto, kot je videti smo preživel, v splošnem ni bili nič posebnega...en kup dela cel mesec prej pa letanja, potem pa mine v enmu dnevu..what's the point? ampak tako pač je. Za pusta smo jedli krofe pa flancate...letos sem se lotila enga novga podviga s krofi..in moram rečt, da se mi ni ravno posrečil, nasprotno, bil je totaln polom. "Tisto", kar bi mogli bit krofi, je bilo nekaj povsem drugega, bolj podobno hm....krompirju? Tako da sem se odločila, da bom rajš ostala pri krhkih flancatih..je bolj sigurno:) Letošnje leto, je leto samih nekih prelomnic, obletnic itd. No tut midva z mojim Jernejem sva imela obletnico. Zanimivo, kako čas hitro teče...prehitro..in če potem vse skupaj izračunaš vidiš kako star si že. Groza.

Takole je zgledala torta za naju..sej mi je kar nekak ratala..lahko bi bila še lepša..ampak..sej se trudim izboljšat svojo tehniko okraševanja tort in tudi peke drugih sladic:) Letošnje leto sem se spet malo bolj posvetila peki, tako da bomo vidl. Je pa težko spet začet, ker le izgubiš tisti občutek in se zna zgoditi, da ti nič ne rata več. To pa ful ni dobr za samozavest:) Potem je sploh fajn, da imaš okoli sebe take preproste ljudi, ki niso preveč "picajzlasti" in spregledajo tudi še tako veliko napako, kot je recimo: pozabiti sladkor pri sladicah!!! In, ki vse lepo pridno popapajo, kar jim naložiš na krožnik. Se zna zgoditi, da se kdaj pa kdaj kdo opogumi in pripomne: "Sej je dobr, ampak ni treba več tega nardit" :) Sliš se zelo uglajeno ane, dejstvo pa je, da človeku takrat morala malce pade, tako na nula. Ampak ponavadi tudi sama potem vidim, da zadeva ni uspela, tako kot bi morala (primer: krofi) in jim je oproščeno. Kaj čmo, ne more bit vse dobr. Kako človek hitro zaplava nekam čisto izven konteksta:) Torej, kot rečeno, letos se bom bolj ukvarjala s peko (odvisno tudi od finančnih sredstev: en od mojih kratkoročnih ciljev:) in s kakšno uvedbo samostojnega življenja, ki bi ga lahko opredelila kot kratko-dolgoročni cilj:) Ostale zadeve se bodo pa sproti urejale, jaz tako mislim...Zdaj pa mislim, da je čas za velikonočni zajtrk:)