Pa smo dali čez še en Ljubljanski maraton! Letos je bil torej že 13. po vrsti. Za mnoge števcilka 13 ne pomeni nič dobrega, ampak tokrat mislim, da je bila letos ta številka za tekače kar srečna številka. Če gre
m kar od začetka. Najprej udeležba letošnjega ljubljanskega maratona, ki je bila spet rekordna in lahko si samo želimo, da bi bila vsako leto višja. Letošnjega 13. ljubljanskega maratona se je tako udeležilo več kot 15.000 tekačev iz različnih koncev Slovenije in pa tudi veliko število tekačev iz tujih držav. Tudi na najmlajše ne smem pozabiti, ki so pravzaprav sam tekaški praznik, ki se je začel v soboto 25.10 tudi odprli. Tako so se najprej med seboj pomerili otroci na Lumpi teku, nato so sledili še osnovnošolski, srednješolski in na koncu še promocijski tek. Proti večeru je sledila še tradicionalna tako imenovana Testeninka. Gre za nekakšno "predmaratonsko" druženje, predstavijo se najboljši tekači (beri: favoriti), vsi tekači pa se lahko okrepčajo z različnimi vrstami testenin (carbo loading:)). Nedelja je bil težko pričakovan dan za vse tekače. Mnogi ga poimenujejo kar tekaški praznik. In res je tako. Tudi jaz sem se na ta dan zelo veliko pripravljala, lahko rečem vse leto. In potem se je zgodilo. Poškodba tri tedne pred t.i. dnem D. :( Po samodiagnozi: p
retegnjena zadnja stegenska mišica. Takrat se mi je zdelo, da se mi je svet podrl. Eden od letošnjih velikih ciljev, ki ga ne bom mogla uresničiti. Torej, preteči 42 km. V upanju, da se bo poškodba do velikega dne sanirala sem počela in "žrla" vse živo. Teden pred nedeljo, sem se po nasvetih mnogih odločila, da teh 42 km prestavim za naslednje leto in grem tokrat samo na "polovičko". Cilja preteči maraton torej nisem bila zmožna doseči in zato sem se sama pri sebi odločila, da bom poskušala polmaraton preteči kar lahko najbolje. In res je bilo tako. Vreme je bilo idealno bi lahko rekla. Oblačno, temperatura in vlažnost ravno pravšnja. Odločila sem se da se tisti dan na štart odpravim kar s kolesom, saj je bila Ljubljana dobesedno okupirana z tekači. Obenem pa sem se prav fino ogrela, tako da mi nadalje ni bilo treba skrbeti ali se bom pravočasno ogrela. Edina skrb, ki mi je preostala je bila: pravočasno iti v vrsto za na wc (naj povem, da so vrste pred tistimi takrat zloglasnimi in obleganimi zelenimi kabinami ogromne!) in potem tudi na sam štart. Ob 10:00 (zgleda, da ni imel točne ure, saj je ustrelil 5 sec prej) je naš velemojster gospod župan Jankovič s pokom pištole začel štart 13. Ljubljanskega maratona. Vzdušje je bilo fenomenalno! Toliko tekačev in navijačev, ki so nas spodbujali. Sama na začetku nisem hotela teči prehitro saj sem se bala, da mi bo noga zatrokirala. Ampak tokrat me ni pustila na cedilu! Tekla sem zelo sproščeno, imela semdober tempo, na trenutke zame celo malo prehitro. Ampak je šlo. Nogice so delale kot namazane:) Nič me ni bolelo. Ko smo tekl
i že proti 10. kilometru sem vzela en gel, na okrepčevalnici malo poplaknila z vodo in gas naprej. Do 16. kilometra je šlo super, nato pa se mi zdi, da mi je malo zmanjkalo moči, saj je bilo proti Podutiku malo klančkov in te lahko kar malo zdelajo, ampak ni bilo hujšega. Posrkala sem še en gel in naprej proti cilju. Pred nami je bil tisti znani dolgočasni klanec, ki se ga boji mnogo tekačev, saj zna biti kar izčrpajoč. Zgleda sicer dokaj položen, ampak ko ga tečeš SPLOH NI. Na koncu klanca me je pričakal moj "osebni fotograf" in športni kolegi, kar mi je vlilo novih moči, in sem lahko do konca še malo potegnila. Torej moj cilj B za letos je bil: preteči polmaraton okrog 1:45. In uspelo mi je! Na koncu je ob mojem prihodu ura kazala čas 1:43:36. Moj Garminček pa 1:40 in to je to kar šteje! Naj povem, da se je letos ljubljanskega maratona udeležila cela naša familija. Oče, mami in brat z pu nco. Bilo je zelo fajn! Vidimo se torej v Radencih!
m kar od začetka. Najprej udeležba letošnjega ljubljanskega maratona, ki je bila spet rekordna in lahko si samo želimo, da bi bila vsako leto višja. Letošnjega 13. ljubljanskega maratona se je tako udeležilo več kot 15.000 tekačev iz različnih koncev Slovenije in pa tudi veliko število tekačev iz tujih držav. Tudi na najmlajše ne smem pozabiti, ki so pravzaprav sam tekaški praznik, ki se je začel v soboto 25.10 tudi odprli. Tako so se najprej med seboj pomerili otroci na Lumpi teku, nato so sledili še osnovnošolski, srednješolski in na koncu še promocijski tek. Proti večeru je sledila še tradicionalna tako imenovana Testeninka. Gre za nekakšno "predmaratonsko" druženje, predstavijo se najboljši tekači (beri: favoriti), vsi tekači pa se lahko okrepčajo z različnimi vrstami testenin (carbo loading:)). Nedelja je bil težko pričakovan dan za vse tekače. Mnogi ga poimenujejo kar tekaški praznik. In res je tako. Tudi jaz sem se na ta dan zelo veliko pripravljala, lahko rečem vse leto. In potem se je zgodilo. Poškodba tri tedne pred t.i. dnem D. :( Po samodiagnozi: p
retegnjena zadnja stegenska mišica. Takrat se mi je zdelo, da se mi je svet podrl. Eden od letošnjih velikih ciljev, ki ga ne bom mogla uresničiti. Torej, preteči 42 km. V upanju, da se bo poškodba do velikega dne sanirala sem počela in "žrla" vse živo. Teden pred nedeljo, sem se po nasvetih mnogih odločila, da teh 42 km prestavim za naslednje leto in grem tokrat samo na "polovičko". Cilja preteči maraton torej nisem bila zmožna doseči in zato sem se sama pri sebi odločila, da bom poskušala polmaraton preteči kar lahko najbolje. In res je bilo tako. Vreme je bilo idealno bi lahko rekla. Oblačno, temperatura in vlažnost ravno pravšnja. Odločila sem se da se tisti dan na štart odpravim kar s kolesom, saj je bila Ljubljana dobesedno okupirana z tekači. Obenem pa sem se prav fino ogrela, tako da mi nadalje ni bilo treba skrbeti ali se bom pravočasno ogrela. Edina skrb, ki mi je preostala je bila: pravočasno iti v vrsto za na wc (naj povem, da so vrste pred tistimi takrat zloglasnimi in obleganimi zelenimi kabinami ogromne!) in potem tudi na sam štart. Ob 10:00 (zgleda, da ni imel točne ure, saj je ustrelil 5 sec prej) je naš velemojster gospod župan Jankovič s pokom pištole začel štart 13. Ljubljanskega maratona. Vzdušje je bilo fenomenalno! Toliko tekačev in navijačev, ki so nas spodbujali. Sama na začetku nisem hotela teči prehitro saj sem se bala, da mi bo noga zatrokirala. Ampak tokrat me ni pustila na cedilu! Tekla sem zelo sproščeno, imela semdober tempo, na trenutke zame celo malo prehitro. Ampak je šlo. Nogice so delale kot namazane:) Nič me ni bolelo. Ko smo tekl
i že proti 10. kilometru sem vzela en gel, na okrepčevalnici malo poplaknila z vodo in gas naprej. Do 16. kilometra je šlo super, nato pa se mi zdi, da mi je malo zmanjkalo moči, saj je bilo proti Podutiku malo klančkov in te lahko kar malo zdelajo, ampak ni bilo hujšega. Posrkala sem še en gel in naprej proti cilju. Pred nami je bil tisti znani dolgočasni klanec, ki se ga boji mnogo tekačev, saj zna biti kar izčrpajoč. Zgleda sicer dokaj položen, ampak ko ga tečeš SPLOH NI. Na koncu klanca me je pričakal moj "osebni fotograf" in športni kolegi, kar mi je vlilo novih moči, in sem lahko do konca še malo potegnila. Torej moj cilj B za letos je bil: preteči polmaraton okrog 1:45. In uspelo mi je! Na koncu je ob mojem prihodu ura kazala čas 1:43:36. Moj Garminček pa 1:40 in to je to kar šteje! Naj povem, da se je letos ljubljanskega maratona udeležila cela naša familija. Oče, mami in brat z pu nco. Bilo je zelo fajn! Vidimo se torej v Radencih!
3 komentarji:
Bravo Nina, škoda za poškodbo. Ko sem slišu za maraton sem se spomnu nate. Mormo it na kako kavo, da mal poveš kako je kej. Lp Primož
Bom pa še en Primož, ki bom pokomentiru. Kateri, pa sam ugotovi. :) Sem videl na Bitangovi strani tvoj link, sem rekel to moram videti/prebrati in fajn opis maratona si napisala. Držim pesti za naslednje leto in 42. 42 je po Adams Douglasu itak štoparski smisel življenja. :)
7.8. rula.
Imej se,
P.
Mislm tole pa je.. teče pa teče. včasih tudi pretiravaš. Ampak sej bo
Le tako naprej. Tek je ogrevanje za vse športe, dokler je v mejhnih količinah, hehe....Gregor
Objavite komentar