Božična zvezdica...

prazniki

Piškoti - sezona 2009/2010... :)

Sami Hinavci...

To kar me pa najbolj razp**** pa je HINAVŠČINA ljudi. Sploh pa hinavščina tistega, ki si mu dolgo nekako zaupal. Ubistvu sploh ne morem razumet teh hinavcev...kr na kozlanje mi gre..po drugi strani se mi taki ljudje tako zelo smiljo pa tut na smeh mi gre ob pogledu na njih, ker si mislim "ti pa si bolan" in da nimajo tolko jajc, da ti povedo nekaj direkt v faco. Jaz ponavadi take ignoriram, če le izvem za njihovo hinavsko vedenje. Zame tak človek ne obstaja več. Pa naj bo še tak prijatelj. Malo sem brskala in v SSKJ lepo piše:

hinávčiti -im nedov. (a a) hinavsko se vesti ali govoriti: prilizoval se je in hinavčil, samo da bi dosegel svoj namen; ne hinavči, saj te poznam; hinavčiti pred ljudmi // preh. prikazovati kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično; hliniti: hinavčiti pobožnost, začudenje.

no pa recimo še:

hinávec -vca m (a) hinavski človek: sami hinavci in koristolovci so; nesramen hinavec

Torej tudi dvoličnost:

dvolíčen -čna -o prid. (i) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje
● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to

Tak človek se sicr tudi slej ko prej zaplete oz. zaj*** po domače povedano. Hinavski pa so na sploh taki ljudje, ki so nesamozavestni, ki ne zaupajo vase in si lahko svoj ego dvigujejo le na račun drugih, da njih prikažejo v slabi luči! Predvsem so pa nevoščljivi. I hate them!! Tudi sama sem doživela že take stvari. In res...človeka prizadane, že zato ker preprosto ne moreš verjet, da je lahko nekdo tak, sploh nekdo ki si mu zaupal, ali pa ker si ga imel za dobrega človeka. Najboljše je seveda zadevo takoj razčistit, vendar ponavadi je tako, da za nekaj izveš čisto od nekoga drugega, ki ga nekako težko potem "izdaš" in si potem rečeš: nima smisla, ni vredno". Samo to boli...po eni strani hočeš razčistit po drugi nočeš zaj*** nekoga, ki je samo dobro hotel. Jaz mislim, da ni vredno se obremenjevat s takimi ljudmi, res prizadane človeka, ampak ni vredno živcev, v življenju je veliko lepih stvari in zaradi enega pezdeta brez jajc se res ni vredno sekirati. Tako ali pa tako bodo tudi drugi okoli njega spoznali kakšen je in na koncu bo sicer tudi sam izpadel en zelo velik hinavc in ga bo že zaradi tega lahko sram. Hinavc pa itak ni človek ki bi bil hinavski samo do nekoga, ampak je do vseh, na sploh živi eno samo hinavsko življenje. Res se mi smilijo.

Tako da, vsi hinavci, ki tole berete...slej ko prej se boste zajebal!

Plezanje...Svetovni pokal v Kranju

V soboto 14.11.2009 in nedeljo 15.11.2009 je v Kranju potekala letošnja zadna tekma za Svetovni pokal v težavnostnem plezanju. Junakinja zadnje preizkušnje pa je bila naša plezalka Mina Markovič, ki je prepričljivo ugnala vso žensko konkurenco. Čestitke Mina!Naši najboljši plezalki Maji Vidmar se finalni nastop in naskok na skupno zmago ni posrečil in je tako v skupnem seštevku pristala na tretjem mestu. Ampak to je zelo lep dosežek in uspeh in vse čestitke tudi Maji!V športu je pač tako! važno se mi pa zdi po mojem mnenju, da človek ne vrže puške v koruzo ampak vstraja in stremi za svojimi cilji!:) Z drugim mestom na tekmi je srebro osvojila Akizo Natuči. Naslov v svetovnem pokalu je ubranila Avstrijka Johana Ernst. V moški konkurencije je zmagal Čeh Adam Ondra, ki je zmagal tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala, medtem ko je lanskoletni zmagovalec kranjske tekme Klemen Bečan zasedel peto mesto. Ni kj, Čestitke vsem našim plezalcem, tudi seveda tistim, ki se niso uvrstili v nedeljski finale.

Sama sem ponavadi, če sem le ujela, tekmo spremljala po televiziji, letos pa sem imela priložnost tekmo spremljati prav v živo! Bilo pa je še posebno, zato ker spremljala samo tekmo, ampak tudi vse priprave pred njo. Te priložnosti seveda ne bi imela, če ne bi blo mojga Jerneja, ki je bil tam službeno. Mal vez pa si tam! Sicer pa je bil potreben en fotograf (beri: jaz), da je celotno zadevo tudi dokumentiral, slikce sledijo. Spremljati vse dogajanje pred samo tekmo je izredno zanimivo. Koliko enih priprav in enga "špeha" in naprav in celga hudiča je treba, da se vse to spelje tako kot je treba. Sicer sem tudi iz tega "foha" ampak bolj v "papirnatem" smislu. Ti kabli pa naprave so čez cesto:) Poleg tega vidiš kar nekaj znanih obrazov iz sveta športa, točneje plezanja, kot npr. Toma Česna, Martine Čufar, itd...in pa seveda tekmovalcev! Dvorana ..... v Kranju je bila res polna in tudi vzušje med samo tekmo je blo ful supr. Spodbujanje tekmovalcev na takšne in drugačne načine. Ko človek tako gleda plezalce, ki tako "z lahkoto" plezajo po previsih, se držijo za najmanjše oprimke, ki so možni, lahko samo reče: Auu... Ne razumem pa tega...tako drobni vsi. Ne bi si mislil, da je tako suh človek lahko tako močen. Hja...sama mišica jih je. Plezali so res k pajki! Tako, da res...svaka jim čast. Moram reči, da sama pri plezanju, sploh na umetni steni nisem lih pogumna. Vse skupaj se mi zdi tako strašno, vsaj takrat ko pridem v previsni predel. Ponavadi me takrat strah premaga. V skali je boljše. Bolj sproščeno se počutim. Seveda pa k temu pripomorejo tudi izkušnje, ki pa si jih nabereš samo z plezanjem. No malo te mora biti tudi strah, če te ni pol nisi dovolj pazljiv in zbran, v steni pa moraš biti zbran, če ne, se lahko kaj hitro kaj zgodi. Napačno vpet komplet, pa greš! Tako, da varnost je pri plezanju na prvem mestu. Drugo je pa "bouldering" ali po slovensko balvaniranje, ki pa je v bistvu plezanje, pri katerem ne potrebuješ vrvi ampak samo plezalke in magnezij, za varnost pa se uporabljajo tako imenovani "crash padi". Pleza se pa naravnih ali umetnih balvanih, to so ubistvu taki različno veliki kosi skal. Pri nas jih najdemo npr. v Trenti. To je šele užitek! Sama trenutno ne plezam nič, ker nimam časa, če pa že imam, zmer kj pride vmes, trenutno sem poškodovana in ne čisto pri zdravju, tako da čakam da se vse skupaj sanira, potem pa plezanje, ki ga odkrito rečeno zares že pogrešam. Še dobro, da imam toliko športov s katerimi se ukvarjam! Torej, da ne bom dolgovezila, kot že prej obljubljeno objavljam nekaj mojih posnetkov (narejenih z Jernejevim fototom!!) iz nedeljskega finala v težavnostnem plezanju.

a je lohk še kej...

Zadnjih 14 dni je bilo kar težko zame, predvsem iz psihološkega vidika. Torej....LM smo uspešno pretekli, vendar pa pri meni ni šlo brez posledic (beri: noga), kar je bilo sicer čisto za pričakovati, glede na to s kakšno nogo sem šla teči. Bolečine v nogi seveda niso popustile in tako sem slabih 10 dni po maratonu po nasvetu fizioterapetke obiskala ortopeda dr. Stoka. Naredila sva ultrazvok moje nogice in rezultat: hematom in ruptura mišice. ZELO FAJN sem si pridelala! SHIT! Na začetku me je malo šokiralo, ker tega vendarle nism ravno pričakovala, ampak tako sem se odločila, šla sem tečt, čeprav sem vedela, da si lahko še bolj poškodujem nogo. To sem vzela v zakup. Tako, da sem se potem kar hitro sprijaznila z situacijo. Sicer pa..včasih moraš tudi tvegati, če hočeš kaj doseči. To sicer ni ravno prav, ampak zdaj je kar je. Dohtar mi je povedal kaj in kako in moja naloga je zdaj, da se pocajtam in si vse skupaj vzamem malo bolj v "izi". Če sem iskrena, me noga in poškodba sploh ni tako zelo zanimala in mi je bilo gladko malo vseeno za vse...moje misli so bile pri Jakiju :(. Težko mi je bilo in zelo me je prizadelo...Marsikdo bi si mislil: " pa saj je samo ptič"....Jaki je bil moj, imela sem ga rada, polnil je moje življenje,...pogrešam ga:( Ampak tko je življenje...hudo mi je...ker nisem bila zraven...Nisem si predstavljala, da me bo tako prizadelo....tisti dnevi so bili grozni...

Da pa ne bi bilo vsega prehitro konec sem "fasala" še neke zdravstvene težave... ..in s tem še dodatne skrbi. Kot da se je vse uprlo proti meni.

Ampak takšno je življenje, pridejo dobri in tudi slabi trenutki, in s slednjimi se mora človek soočiti. V bistvu ti ne preostane drugega. In....tako se te dni "zdravim", fizično in psihično...

V spomin...

Hvala za vse trenutke Jaki moj...pogrešam te:((

Rojstni dnevi

Nevem zakaj je tko popularn, da imajo vsi rojstne dneve lih tam okoli dan mrtvih!!??? Hm...ponavadi se na take dni obiskuje pokopališča itd. No ja...kaj čmo, tko je, sicer je pa mogoče še boljše, da niso te dnevi tako zamorjeni. Torej...kot ponavadi je treba spečt kakšno torto..tokrat objavljam torto za očita. Letos sva bili z mami kar izvirni, no bolj mami, .."kaj pa če bi letos očitu na torto kakšnga srfača dal"..no ideja je padla, treba je blo sam to narest. Še prej je bilo potrebno najdi kakšno fobro fotografijo očita...kar je bila kar težka naloga,..torej kje najti kakšno primerno fotografijo. Pa ne zato, ker je ne bi bilo, ampak najti nekaj v "očitovmu prostoru" je cel projekt. Ampak uspelo mi je, moram rečt da kar hitr. Dan prej sem spekla biskvite, potem pa je sledil moj najlubši del, torej samo okraševanje. Vse je potekalo tako kot sem si zamislila in ratalo je tole:

čau!

Danes smo 31. oktobra 2009 in nisem si mislila, da bom lahko napisala nekaj kar sledi, no vsaj letos ne. Torej....PRETEKLA SEM MARATON! Res si nisem mislila, da mi bo to letos uspelo, ker je res vse kazalo na to, da bo vse padlo v franže. Mogoče sem zato tudi še bolj vesela in vse je tako nedojemljivo. Res sem vesela. Glede na to, da je bil prejšnji post tak zelo negativno obarvan, bom pa tokrat pisala same bolj "pozitivne" dogodke preteklega vikenda.

Torej kot že rečeno, sem se v sredo pred tistim "velikim" vikendom odpravila k fizioterapevtki Tini, ki morm "baj d vej" rečt, da je supr. Diagnoza je bila torej Beckerjeva (poplitealna) cista, zadej za kolenom, in če to bolj strokovno razložim zgleda nekako takole: "Gre za izbočenje kolenske ovojnice na njenem najšibkejšem mestu, do katerega pride zaradi nabiranja tekočine v kolenskem sklepu." Izgleda pa kot nekakšna bulca, ki je napolnjena torej s to tekočino. Z nekakšnim trigger točkami metodo mi je torej Tina na to bulo pritiskala....priznam, bolelo je kot hudič!! ampak glede na to da imam kar visok prag bolečine sem preživela :))) Bilo mi je nato rečeno, da MORAM iti na maraton...torej...nekak sem potem bla skor da prisiljena od vseh ostalih da moram iti, čeprav sem se v sebi že vdala v usodo, da pa le tokrat ne bom mogla iti. Zadnijh tri oz. štiri dni je bilo zame zelo stresnih..ves čas sem razmišljala, po eni strani mi je bilo že vseeno ali grem ali ne, po drugi strani sem nekje globoko v sebi še zmeraj upala, da mi pa le uspe. Moram reči, da so me res doma vsi podpirali..tako ali drugače. Torej.."pojdi, še zmeraj lahko odstopiš" in takrat sem se odločila in si rekla, morda pa imajo prav, kaj pa lahko izgubim, probat grem, morda mi pa le uspe. No in USPELO MI JE:) Zadnje dva dni sem pridno jedla ogljikove hidrate, torej vse sem počela tako kot bi sicer, če bi bila 100 % zdrava in pripravljena iti. Zadnji dan pred "tekmo" sem si vse pripravila, bila sem odločena: GREM, kar bo pa bo. Letos sva se z bratom zmenila, da bova štartala skupaj, tako, da mi je bilo malo lažje, vsaj začeti. Dan se je naredil krasen, čeprav ponoči nisem mogla spati, sem nekako pregurala do jutra, ko so se že začele priprave. Tako kot lansko leto, se je tudi letos torej cela naša družina udeležila maratona. Mami in oči rekreativnega teka na 10 km, brat Gregor na polmaraton 21 km, in jaz kot najmlajša na 42 km..UHHH:))
Napočil je DAN D, jutraj sem vstala dokaj zgodaj, saj sem itak slabo spala celo noč in mi je bilo res vseeno še za tiste ure spanja, ampak preveč sem bila živčna, da bi lahko še spala. Najprej kava, nato lahki zajtrk, nato pa sem se posvetila nogi, da sem jo pripravila na napor.Našedva sta odšla že prej, saj je bil rekreativni tek 2 uri prej. Tudi letos sem se odločila, da se v mesto odpravim kar z biciklom. Lahko sem se malo sprostila, pa še ogrela sem se lepo, kar pa je bilo mimogrede zelo pomembno zame, sploh za poškodovano nogo.

V mestu je bilo res že polno ljudi povsod, je pa res, da sem se odpravila res zadnji cajt, saj nisem hotela biti prezgodaj tam, ker bi bila samo živčna. Našedva sta svoje že uspešno odtekla in na vrsti sva bila midva z Gregorjem. Začelo se je, postavila sva se v vrsto, letos dokaj spredaj, kar sicer meni ni bilo ravno všeč, saj so sprednje vrste rezervirane za bolj hitre tekače, jaz pa sem se letos odločila, da bom začela zares počasi (beri: zaradi noge), no ampak Gregorjeva je užugala. Na začetku sicer nisva šla tako počasi kot sem predvidevala, ampak po enih 5 km pa sem se začela držati malo bolj nazaj, saj sem vedela, da če bom šla prehitro, me bo ali zagrabila noga ali pa mi bo zmanjkalo moči za drugi krog. Začetek je bil uspešen in vse do 9 km, ko se je moj trmasti bratec odločil, da bo pospešil in šel naprej. Sama sem mu svetovala, da to ni ravno najboljša ideja, vsaj ne že zdaj, ampak trma je trma in je šel. Sama sem v enakomernem tempu nadaljevala svojo pot. Ker sem imela s seboj samo gele, mimogrede Powerbar so zakon!, sem na okrepčevalnicah pila izključno vodo, in to mi tudi najbolj odgovarja. Trasa proge je bila zelo prijetna, na začetku malo klančkov, ki pa niso sploh bili hudi, potem pa večinoma sama ravnina. Noga me med tekom ni nič bolela, tako da sem bila kar pozitivna in sem na momente res kar pozabila nanjo in v mislih sem imela samo cilj, čeprav je bil v teh trenutkih še zelo daleč. Vzdušje je bilo zelo prijetno, sploh navijači so bili izjemni. Res ti dajo spodbudo, ko je težko, kakšni so bili prav unikatni . Še zadnjih 5 km me je ločilo do konca prvega kroga, slabost tega je bilo samo to, da je bilo teh 5 km speljanih po Dunajski cesti, ki pa je ena sama ravnina in se vleče kot ponedeljek. Ampak, ni mi bilo težko, noga se je dobro držala, sama pa sem itak imela dovolj kondicije in mi je bilo to do sedaj eno dobro ogrevanje. Dobrih 3 km pred ciljem, srečam bratca, ki je že čutil negativne posledice svoje odločitve, da pospeši. Sama sicer nisem mislila, da ga bom še srečala, ampak telo se upre in pri teku, sploh na daljše razdalje pa je bistveno, da človek ohrani enakomeren tempo in na koncu, če ima še moč pospeši. Prehiter začetek se lahko slabo konča. Ampak bratcu je seveda uspelo, v kar sploh nisem dvomila (trmast kot jaz!) in je tako uspešno prišel na cilj. Mene je čakal še en krog. Glavnina je bila res zanimiva, sploh že proti cilju je bilo ogromno ljudi, ki so navijali, te spodbujali, razni orkestri so igrali, mažoretke ipd. Bil je res lep občutek. Ampak kot sem rekla, mene je čakal še en krog in ko takole tečeš med ljudmi dobiš še dodatno motivajo in želja, da prideš res do cilja je tako močna, da mi tudi bolečina noge ne bi mogla preprečiti tega. V drugi krog se nas je podalo 3/4 manj in res ni bilo gužve, vsake par metrov je bil en tekač, tako da si imel dovolj prostora in tukaj si bil sam. Ni mi bilo težko, sledila sem svojemu načrtu, torej pij pri vsaki okrepčevalnici in skušaj držati čimbolj enakomeren tempo. Brdo je bilo za mano in že smo se približevali 29 km, ki pa je bil nekako v Dravljah. Takrat pa nenadoma začutim neko neizmerno utrujenost in občutno težke noge. Takoj sem vedela, da je to to, kriza torej! Seveda sem jo pričakovala, saj 14 dni pred maratonom zaradi poškodbe sploh nisem tekla. Vedela sem, da če se zdaj ustavim, da bom težko nadaljevala pot. Zaloge gela sem še imela in odločim se, da popijem malo gela, naredim par korakov peš in nato skušam nadaljevati. Bilo je kar težko, ampak sem ostala trmasta tako kot sem zmeraj, pomislila na svojga atka, saj sem maraton pretekla zanjga! in to mi je dalo motivacijo za naprej. Pri 30 km je bilo krize že konec in sem normalno tekla najprej, v glavi sem imela samo še sliko kako pritečem v cilj. In to mi je tudi med drugim pomagalo. Sicer pa se med samim tekom skos nekaj dogaja, tako da včasih človek sploh pozabi, da mora preteči še tolko in tolko km. Najbolj smešne so kakšne izjave sotekačev, ki imajo probleme (npr. pizdijo na veliko:)) Tako da so kakšni trenutki prav zabavni in res pozabiš na mučenje, ki ga doživljaš. Da ne govorim koliko dela imajo nekateri tekači v drugem krogu s sabo. Nekateri imajo prave seanse na poti. Bodisi se na veliko mažejo z raznimi kremami ala IcePower, da potem diši za njimi še cel km in vse okoli, ali pa raztezne vaje ipd. torej vse kar jim pomaga, da premagajo krizo. Zadnjih 7 km sem opazila sem imela družbo. Na začetku sicer človek sploh ne opazi, da se te nekdo "drži" ampak na koncu mi je uštekalo. Bil je mislim da nek čeh, ki se me je res dobesedno držal. Najprej sem mislila, da pač teče isti tempo in da me bo slej ko prej itak prehitel. Vendar pa je ves čas nato tekel z mano, tudi po okrepčevalnicah. Ko si ga pogledal je izgledal res bogo, precej slabše od mene (vsaj tako je bilo videti iz slik) ampak me ni motilo, celo lažje je bilo, ko veš, da se nekdo zraven tebe ravno tako matra kot ti. Poleg tega ti daje neko motivajo in enakomeren tempo. Zadnja ravnina, torej Dunajska...lahko bi rekla cel "SAFR". To je pa res bilo preikušanje človeko vzstrajnosti. Sama sem bila dovolj trmasta in tudi za sekundo nisem pomislila, da bi zadnje km hodila ali da bi se celo ustavila. Sploh potem, ko sem dobila še družbo Jernja, ki me je spremljal s kolesom in bil med drugim tudi fotograf dogodka :) in pa kasneje tudi sodelavca. Ob vsem tem spremstvu sem si mislila, da res ni primerno, da bi hodila :))) Tako sva "gurala" z čehom še zadnje km. Pri bavarcu je bilo še zmeraj polno ljudi, ki so naju spodbujali, še bolj pa verjetno mene, saj sem ženska pa še miniaturna in res mi je godilo. Čeprav se vseh "slik" ne spomnim je bilo res pravo doživetje. V tistih trenutkih noga sploh ni bila več pomembna, u bistvu mi je bilo mal vseeno zanjo saj mi je bilo pomembno samo to, da sem tik pred ciljem in da mi je uspelo, to kar sem si vsa ta leta najbolj želela. Še bolj pa sem bila vesela zato, ker bi mi uresničitev moje želja kmal preprečila poškodba. Ločilo me je še slabih 200 m in takrat sem se odločila, da hočem skozi cilj preteči sama! Pred menoj ni bilo nobenega (so bili hitrejši) in takrat sem pospešila, pritisnila še zadnje km (uhh...na koncu človek ugotovi, da ima še ful preveč energije) in v cilju sem! Ura je pokazala 3:56:13 bruto. Okrog glave takoj prejmem medaljo in vesela sem. Sprva sem bila malo zmedena, saj nisem dojela, da mi je uspelo, čeprav sem vedela da mi bo, samo nogi nisem zaupala. Ampak, ni me pustila na cedilu. Še kratek krogec po okrepčevalnici v cilju in že sem pri svojih, ki so me čakali. Objem! V tistem trenutku mi je šlo kar na jok, tako sem bila vesela pa tudi zato, ker so bili ob meni tisti, ki mi največ pomenijo in to, da smo skupaj to doživeli. Hvala! Drugače sem se zdravstveno zelo dobro počutila, seveda malce utrujeno, kar je normalno, ampak to je bilo najmanj. Ker je potrebno po takem naporu napolniti glikogenske zaloge in omogočiti organizmu regeneracijo je seveda sledilo kosiloooooo! :) Še prej je bilo potrebno priti domov, mene je čakal moj kolo, seveda sem si pridelala žulje in "muskiča" kar je normalno in lahko bi rekla čisto nepomembno v tem trenutku, tako da sem malo težje hodila ampak "fura" s kolesom domov je prav prijala. Tako sva z Jernejm imela dobr iztek do doma. Doma še na hitro skuhat......OH! pašta seveda...na koncu pa ni manjkala sladila....čokoladna pita. Mislim, da smo ta dan dodobra nadomestili izgubljene kalorije. Od tega dne je že teden dni, noga se je seveda po takem naporu malce uprla in čutim posledice, ampak ni hujšega. Počivam in poskušam narediti vse, da bi si čimprej opomogla, saj si čimprej želim spet teči tako kot prej, torej tako hitro kot lahko tečem. 22.11. je polmaraton v Palmanovi in želim si iti teči tja, predvsem tudi zaradi firbca, da vidim kako je teči drugje. Čeprav je bistvo enako povsod...torej TEČI MORAŠ. Torej, moja prva skrb je sanirati (po neumnem) pridobljeno poškodbo, kaj bo pa naprej bomo pa videli! Bistvo vsega pa je...uživati pri teku in to je edino kar je pomembno.

Ohoj!

No ja,...sej nevem kaj bi rekla, verjetn samo to, da nč več ne smem naprej govorit kako pa kaj, pa kej ful planirat, ker je tako: DA GRE VSE V FRANŽE! Toliko o morebitnih poškodbah v prejšnjem postu...in...ZGODILO SE JE....SPET! :( ...poškodba takrat, ko si je človek najbolj ne želi, čeprav si nikol ne želimo poškodb, ampak zakaj ravno pred LM??????....malo sem tudi nase jezna, ker vem, da sem tut malo pretiravala..ampak..zdaj nimam kaj...točne diagnoze še ne vem, ker me boli skoraj cela noga, torej od riti pa čez koleno,..potem nekaj časa samo koleno, potem spet kaj drugega...Spet mi je vse padlo v vodo. Zelo sem slabe volje...lahko rečem, da sem 5 dni pred maratonom že kar obupala...zmeraj manj se mi zdi verjetno, da bi mi ratalo preteči celih 42 km. Pa ne mislm na to, da bi vplivala na to moja neaktivnost zadnjih 14 dni, to ni panike, imam kondicijo, bolj me skrbi ta...ta...noga! Seveda sem od bližnjih dobila tudi razne nasvete kot npr.: "zakaj pa ne greš samo na 21 km?"....ampak neee...DOST MAM te 21tke.. Ne zdi se mi fer!, človek se celo leto pripravlja, se trudi,da bi bil čimboljši....na koncu pa tole...in ves trud je zaman. Po drugi strani pa tudi nočem doživeti tega, da bi me že na 10 km zvilo in bi lahko zavila samo še proti domu..nevem. Vem, da bi zdaj marsikdo rekel...saj ni zadnji maraton, maratonom bo še veliko....RES JE, se strinjam s tem, ampak ko je človek na tak način prizadet, ko se mu zdi čist neumno vse skupaj,...nekako ne more sprejet tega. Sploh če ti tek toliko pomeni. Maraton res ni zadnji, je pa ravno ta, ko si ga človek želi preteči, pa ne zaradi drugih...če iskreno povem, ko tečem, tečem "sama", ne vidim nikogar, sem v svojem svetu in uživam. Ob vsem tem mojem trenutnem jamranju, naj se še JAVNO OPRAVIČIM vsem mojim bližnjim..ker me morajo trpeti zadnjih 14 dni. Priznam, res sem tečna, nejevoljna in kravžlam živce vsem ostalim. Vse skupaj je seveda posledica ne teka, da ne omenjam raznih stranskih učinkov, kot so zabuhlost, občutek manjvrednosti, nesamozavest itd. No upam, da bo poškodba čimprej sanirana...moj nastop na maratonu je pod velikim vprašajem:(...na kar pa na žalost ne morem vplivati, razen tega, da zadnje dni "živim" od naklofenov in takšnih in drugačnih maž. Koliko vse skupaj pomaga ne vem. Bomo videli...nadaljevanje sledi....

Čau!
Res že dolgo nisem nič napisala in JA res se je veliko zgodilo od mojega zadnjega javljanja. Pride obdobje ko ti malce zmanjkuje časa za kakšne stvari oziroma so ti nekatere stvari bolj pomembne...in tako sem tudi jaz malo pozabila na vso to stvar. Ampak, bom pa tokrat malo bolj pridna:). Jesen je..in priprave na Ljubljanski maraton so v polnem teku. Tokrat upam, da mi jo ne bo zagodla spet kakšna poškodba. In če na kratko opišem, kako poteka moj vsakdanjik zadnja dva meseca približno. Služba, obnavljanje stanovanja, tek in še kakšno sproščanje ter domača opravila..in to je nekako vse...fino ane... ehhh kok sm bedna...Če človek nima ničesar pametnega za napisat je morda res bolje, da nič ne napiše :) Grem raje brat mojo novo knjižno pridobitev...Pavle Kozjek, Življenje alpinista....

Rabeljsko jezero..

Lepo sončno nedeljo sva z Jernejem izkoristila za en lušten izlet in sicer na Rabeljsko jezero v Italiji...

Še torte...

Iz arhiva...:)