Danes smo 26. novembra...hodim po ljubljanskih ulicah in kaj vidim...vse je že okrašeno! Res je, ...prazniki se bližajo in spet bo gužva!Zdi se mi, da vsako leto prej začnejo s tem..in nadalje mislim, da zadeva zgublja svoj čar. Zakaj? Zato, ker ni tako kot je bilo včasih... (matr sm staromodna)..včasih se je vse skupaj začelo šele okrog Miklavža..pa je bilo ravno tako luštno. Prazniki so bili prazniki in ne samo neko brezglavo letanje za takšnimi in drugačnimi darili. Danes se vse vrti okoli trgovcev in daril, tisti pravi pomen praznikov pa se je izgubil. Je pa res, da so od vsega tega trgovci največ pridobili. Včasih so bili prazniki čas, ko se je skupaj peklo, okraševalo, ko se je vsa družina zbrala, se obdarovala z drobnimi malenkostmi, in danes pozabljamo kako pomembna je družina. Ni vse samo v darilih. Najlažje je nekomu kupiti darilo, ki pa na koncu nima nekega posebnga pomena..temveč...samo da je. Če dobro pomislim se dandanes tudi božično drevesce več ne postavlja tako kot včasih. Ko pogledam v kakšne izložbe danes me kar zvije. Kaj vidim?? Črne božične okraske! Črne smreke! Halo! lahko rečem, da je to KAR NEKI! Ampak temu zgleda ljudje podležemo. Trgovcem, ki že ne vedo več kaj bi se zmislili, da bi čimbolje zaslužili. Torej, če se vrnem nazaj k darilom...danes je podariti ČAS nekomu, ki ga imaš rad tisto pravo darilo. Zaradi današnjega prehitrega življenjskega tempa imamo ljudje vse premalo časa, da bi ga posvetili družini. Mogoče nekateri ljudje ravno zato nimajo še svoje družine, ker enostavno nimajo časa. Mogoče je pa tako boljše?....hm...nevem...vseeno je pa luštno, sploh za praznike, biti z ljudmi, ki jih imaš rad. Torej...čas in pozornost je tisto kar nam danes manjka. Jaz se osebno letošnjih praznikov ne veselim kaj zelo preveč. Pa ne zato, ker ne jih ne maram, ampak zato ker že zadnja tri leta ni tako kot je bilo. Veselim se pa že moje vsakoletne peke piškotov ipd. in to zaradi samega užitka pri peki in tudi zadovoljstva, ko vidim, da je drugim ušeč tisto kar spečem. Torej na koncu lahko zaključim, da se vse dogaja prehitro, kmalu bomo imeli božične praznike že septembra. In na koncu človek vidi, da se tako vse "nepravilno ujema", s takšnim tempom kot ga živimo ljudje, praznujemo tudi praznike. Je pa res, da bomo edino ljudje sami lahko kaj spremenili...In še na koncu....bodimo skromni saj ravno v tem je čar.
sreda, 26. november 2008
ponedeljek, 24. november 2008
Tudi plezat je treba..
Čau!
Tokrat se oglašam z drugo vrsto športa, ki je meni tudi ljub in ne boste verjeli...NI TEK!:) Zima je pršla (če pogledam skozi okno vidim snežinke:)) in zato je potrebno tekašk
e aktivnosti malce bolj na izi vzet in se posvetit tudi drugim športom. S tem mislim predvsem kakšne take športe, ki poskrbijo da ostanemo tudi čez zimo FIT in MOČNI. To pa sploh ne pomeni, da ne bom tekla. Tek ostaja! Na sploh se že veselim, da bo sneg pobelil vse moje t.i. tekaške trase,...ni lepšega kot teči po snegu! Torej moji letošnji zimski treningi bodo sestavljeni iz aerobne aktivnosti, torej teka, ki ga bom prilagajala vremenskim razmeram (beri: če bo 2 m snega po vsej verjetnosti ne bom šla laufat) in tudi iz gonjenja na orbitreku, kar mi ni prav 
všeč ampak v izrednih primerih je tudi to ok. Nadalje se bom povzpenjala tudi na bratčevo home made plezalno steno, ki moram reč, da ni tako izi kot izleda, vsaj zame ne, se moram kar namatrat, da jo preplezam počez. Da ne omenjam bolečin v prstih zaradi plezalk, k znajo bit kar neprijetne še posebej če ene parkat padeš iz stene direkt na prste. Ampak se da zdržat, da ne bom sam jamrala. Par let nazaj, točno 5 let, sem plezala tudi v steni, in moram rečt, da je čisto drugače kot na plezalni steni...ane Gregi?! :) BOLŠ! Občutek, ko prideš na vrh je noro dobr pa tudi ko greš v skalo primeš tisto kar ti "skala ponuja", se moraš malo bolj znajti, čeprou znajo biti kakšne plezalne stene tudi zaj****. Plus...adrenalin! Zakaj govo
rim kar naenkrat toliko od plezarije? Preprosto zato, ker sem to željo v sebi držala par let, vse odkar sem nazadnje plezala....in rada bi to spet počela...in ker sem človek, ki se ukvarja z vsem mogočim..in mi tek ni zadosti:). Da sem glede tega dokaj resna, sem se odločila, da se spomladi vpišem v tečaj plezanja in se tako naučim vse kar je treba, da se lahko varno pleza. Glede na to, da imam že dva tečaja iz potapljanja mislim, da ne bo nič odveč še en tečaj, tokrat ne na"globinski "ampak bl višinski ravni:). Da pa ne bi preveč zanemarila teka, sem se vpisala tudi na nadaljevalni tekaški tečaj pri Urbanu Praprotniku, ki bo v začetku decembra, koj po Miklavžu:). Torej športnih aktivnosti do novega leta imam dovolj. Ker pa ima Nina še en tak zlo lušten hobi, iz prejšnih postov razvidni, PEKA, se že dokaj aktivno pripravljam na predbožično pekarijo. Trenutno še nimam popolnoma sestavljenega seznama piškotov ipd., je še v izdelavi, ampak računam, da bo do 1. decembra zaključen in bo predan v izdelavo:) Rezultati dela pa bodo dani na blog v slikovni obliki v najkrajšem možnem času:) Toliko za zdej!
e aktivnosti malce bolj na izi vzet in se posvetit tudi drugim športom. S tem mislim predvsem kakšne take športe, ki poskrbijo da ostanemo tudi čez zimo FIT in MOČNI. To pa sploh ne pomeni, da ne bom tekla. Tek ostaja! Na sploh se že veselim, da bo sneg pobelil vse moje t.i. tekaške trase,...ni lepšega kot teči po snegu! Torej moji letošnji zimski treningi bodo sestavljeni iz aerobne aktivnosti, torej teka, ki ga bom prilagajala vremenskim razmeram (beri: če bo 2 m snega po vsej verjetnosti ne bom šla laufat) in tudi iz gonjenja na orbitreku, kar mi ni prav 
všeč ampak v izrednih primerih je tudi to ok. Nadalje se bom povzpenjala tudi na bratčevo home made plezalno steno, ki moram reč, da ni tako izi kot izleda, vsaj zame ne, se moram kar namatrat, da jo preplezam počez. Da ne omenjam bolečin v prstih zaradi plezalk, k znajo bit kar neprijetne še posebej če ene parkat padeš iz stene direkt na prste. Ampak se da zdržat, da ne bom sam jamrala. Par let nazaj, točno 5 let, sem plezala tudi v steni, in moram rečt, da je čisto drugače kot na plezalni steni...ane Gregi?! :) BOLŠ! Občutek, ko prideš na vrh je noro dobr pa tudi ko greš v skalo primeš tisto kar ti "skala ponuja", se moraš malo bolj znajti, čeprou znajo biti kakšne plezalne stene tudi zaj****. Plus...adrenalin! Zakaj govo
rim kar naenkrat toliko od plezarije? Preprosto zato, ker sem to željo v sebi držala par let, vse odkar sem nazadnje plezala....in rada bi to spet počela...in ker sem človek, ki se ukvarja z vsem mogočim..in mi tek ni zadosti:). Da sem glede tega dokaj resna, sem se odločila, da se spomladi vpišem v tečaj plezanja in se tako naučim vse kar je treba, da se lahko varno pleza. Glede na to, da imam že dva tečaja iz potapljanja mislim, da ne bo nič odveč še en tečaj, tokrat ne na"globinski "ampak bl višinski ravni:). Da pa ne bi preveč zanemarila teka, sem se vpisala tudi na nadaljevalni tekaški tečaj pri Urbanu Praprotniku, ki bo v začetku decembra, koj po Miklavžu:). Torej športnih aktivnosti do novega leta imam dovolj. Ker pa ima Nina še en tak zlo lušten hobi, iz prejšnih postov razvidni, PEKA, se že dokaj aktivno pripravljam na predbožično pekarijo. Trenutno še nimam popolnoma sestavljenega seznama piškotov ipd., je še v izdelavi, ampak računam, da bo do 1. decembra zaključen in bo predan v izdelavo:) Rezultati dela pa bodo dani na blog v slikovni obliki v najkrajšem možnem času:) Toliko za zdej!torek, 4. november 2008
13. Ljubljanski maraton
Čau!
Pa smo dali čez še en Ljubljanski maraton! Letos je bil torej že 13. po vrsti. Za mnoge števcilka 13 ne pomeni nič dobrega, ampak tokrat mislim, da je bila letos ta številka za tekače kar srečna številka. Če gre
m kar od začetka. Najprej udeležba letošnjega ljubljanskega maratona, ki je bila spet rekordna in lahko si samo želimo, da bi bila vsako leto višja. Letošnjega 13. ljubljanskega maratona se je tako udeležilo več kot 15.000 tekačev iz različnih koncev Slovenije in pa tudi veliko število tekačev iz tujih držav. Tudi na najmlajše ne smem pozabiti, ki so pravzaprav sam tekaški praznik, ki se je začel v soboto 25.10 tudi odprli. Tako so se najprej med seboj pomerili otroci na Lumpi teku, nato so sledili še osnovnošolski, srednješolski in na koncu še promocijski tek. Proti večeru je sledila še tradicionalna tako imenovana Testeninka. Gre za nekakšno "predmaratonsko" druženje, predstavijo se najboljši tekači (beri: favoriti), vsi tekači pa se lahko okrepčajo z različnimi vrstami testenin (carbo loading:)). Nedelja je bil težko pričakovan dan za vse tekače. Mnogi ga poimenujejo kar tekaški praznik. In res je tako. Tudi jaz sem se na ta dan zelo veliko pripravljala, lahko rečem vse leto. In potem se je zgodilo. Poškodba tri tedne pred t.i. dnem D. :( Po samodiagnozi: p
retegnjena zadnja stegenska mišica. Takrat se mi je zdelo, da se mi je svet podrl. Eden od letošnjih velikih ciljev, ki ga ne bom mogla uresničiti. Torej, preteči 42 km. V upanju, da se bo poškodba do velikega dne sanirala sem počela in "žrla" vse živo. Teden pred nedeljo, sem se po nasvetih mnogih odločila, da teh 42 km prestavim za naslednje leto in grem tokrat samo na "polovičko". Cilja preteči maraton torej nisem bila zmožna doseči in zato sem se sama pri sebi odločila, da bom poskušala polmaraton preteči kar lahko najbolje. In res je bilo tako. Vreme je bilo idealno bi lahko rekla. Oblačno, temperatura in vlažnost ravno pravšnja. Odločila sem se da se tisti dan na štart odpravim kar s kolesom, saj je bila Ljubljana dobesedno okupirana z tekači. Obenem pa sem se prav fino ogrela, tako da mi nadalje ni bilo treba skrbeti ali se bom pravočasno ogrela. Edina skrb, ki mi je preostala je bila: pravočasno iti v vrsto za na wc (naj povem, da so vrste pred tistimi takrat zloglasnimi in obleganimi zelenimi kabinami ogromne!) in potem tudi na sam štart. Ob 10:00 (zgleda, da ni imel točne ure, saj je ustrelil 5 sec prej) je naš velemojster gospod župan Jankovič s pokom pištole začel štart 13. Ljubljanskega maratona. Vzdušje je bilo fenomenalno! Toliko tekačev in navijačev, ki so nas spodbujali. Sama na začetku nisem hotela teči prehitro saj sem se bala, da mi bo noga zatrokirala. Ampak tokrat me ni pustila na cedilu! Tekla sem zelo sproščeno, imela semdober tempo, na trenutke zame celo malo prehitro. Ampak je šlo. Nogice so delale kot namazane:) Nič me ni bolelo. Ko smo tekl
i že proti 10. kilometru sem vzela en gel, na okrepčevalnici malo poplaknila z vodo in gas naprej. Do 16. kilometra je šlo super, nato pa se mi zdi, da mi je malo zmanjkalo moči, saj je bilo proti Podutiku malo klančkov in te lahko kar malo zdelajo, ampak ni bilo hujšega. Posrkala sem še en gel in naprej proti cilju. Pred nami je bil tisti znani dolgočasni klanec, ki se ga boji mnogo tekačev, saj zna biti kar izčrpajoč. Zgleda sicer dokaj položen, ampak ko ga tečeš SPLOH NI. Na koncu klanca me je pričakal moj "osebni fotograf" in športni kolegi, kar mi je vlilo novih moči, in sem lahko do konca še malo potegnila. Torej moj cilj B za letos je bil: preteči polmaraton okrog 1:45. In uspelo mi je! Na koncu je ob mojem prihodu ura kazala čas 1:43:36. Moj Garminček pa 1:40 in to je to kar šteje! Naj povem, da se je letos ljubljanskega maratona udeležila cela naša familija. Oče, mami in brat z pu nco. Bilo je zelo fajn! Vidimo se torej v Radencih!
m kar od začetka. Najprej udeležba letošnjega ljubljanskega maratona, ki je bila spet rekordna in lahko si samo želimo, da bi bila vsako leto višja. Letošnjega 13. ljubljanskega maratona se je tako udeležilo več kot 15.000 tekačev iz različnih koncev Slovenije in pa tudi veliko število tekačev iz tujih držav. Tudi na najmlajše ne smem pozabiti, ki so pravzaprav sam tekaški praznik, ki se je začel v soboto 25.10 tudi odprli. Tako so se najprej med seboj pomerili otroci na Lumpi teku, nato so sledili še osnovnošolski, srednješolski in na koncu še promocijski tek. Proti večeru je sledila še tradicionalna tako imenovana Testeninka. Gre za nekakšno "predmaratonsko" druženje, predstavijo se najboljši tekači (beri: favoriti), vsi tekači pa se lahko okrepčajo z različnimi vrstami testenin (carbo loading:)). Nedelja je bil težko pričakovan dan za vse tekače. Mnogi ga poimenujejo kar tekaški praznik. In res je tako. Tudi jaz sem se na ta dan zelo veliko pripravljala, lahko rečem vse leto. In potem se je zgodilo. Poškodba tri tedne pred t.i. dnem D. :( Po samodiagnozi: p
retegnjena zadnja stegenska mišica. Takrat se mi je zdelo, da se mi je svet podrl. Eden od letošnjih velikih ciljev, ki ga ne bom mogla uresničiti. Torej, preteči 42 km. V upanju, da se bo poškodba do velikega dne sanirala sem počela in "žrla" vse živo. Teden pred nedeljo, sem se po nasvetih mnogih odločila, da teh 42 km prestavim za naslednje leto in grem tokrat samo na "polovičko". Cilja preteči maraton torej nisem bila zmožna doseči in zato sem se sama pri sebi odločila, da bom poskušala polmaraton preteči kar lahko najbolje. In res je bilo tako. Vreme je bilo idealno bi lahko rekla. Oblačno, temperatura in vlažnost ravno pravšnja. Odločila sem se da se tisti dan na štart odpravim kar s kolesom, saj je bila Ljubljana dobesedno okupirana z tekači. Obenem pa sem se prav fino ogrela, tako da mi nadalje ni bilo treba skrbeti ali se bom pravočasno ogrela. Edina skrb, ki mi je preostala je bila: pravočasno iti v vrsto za na wc (naj povem, da so vrste pred tistimi takrat zloglasnimi in obleganimi zelenimi kabinami ogromne!) in potem tudi na sam štart. Ob 10:00 (zgleda, da ni imel točne ure, saj je ustrelil 5 sec prej) je naš velemojster gospod župan Jankovič s pokom pištole začel štart 13. Ljubljanskega maratona. Vzdušje je bilo fenomenalno! Toliko tekačev in navijačev, ki so nas spodbujali. Sama na začetku nisem hotela teči prehitro saj sem se bala, da mi bo noga zatrokirala. Ampak tokrat me ni pustila na cedilu! Tekla sem zelo sproščeno, imela semdober tempo, na trenutke zame celo malo prehitro. Ampak je šlo. Nogice so delale kot namazane:) Nič me ni bolelo. Ko smo tekl
i že proti 10. kilometru sem vzela en gel, na okrepčevalnici malo poplaknila z vodo in gas naprej. Do 16. kilometra je šlo super, nato pa se mi zdi, da mi je malo zmanjkalo moči, saj je bilo proti Podutiku malo klančkov in te lahko kar malo zdelajo, ampak ni bilo hujšega. Posrkala sem še en gel in naprej proti cilju. Pred nami je bil tisti znani dolgočasni klanec, ki se ga boji mnogo tekačev, saj zna biti kar izčrpajoč. Zgleda sicer dokaj položen, ampak ko ga tečeš SPLOH NI. Na koncu klanca me je pričakal moj "osebni fotograf" in športni kolegi, kar mi je vlilo novih moči, in sem lahko do konca še malo potegnila. Torej moj cilj B za letos je bil: preteči polmaraton okrog 1:45. In uspelo mi je! Na koncu je ob mojem prihodu ura kazala čas 1:43:36. Moj Garminček pa 1:40 in to je to kar šteje! Naj povem, da se je letos ljubljanskega maratona udeležila cela naša familija. Oče, mami in brat z pu nco. Bilo je zelo fajn! Vidimo se torej v Radencih!
sobota, 16. avgust 2008
Bovec
Letos sem se odločila, da en del dopusta preživim v družbi svoje mame, torej dve ženski na kup. Ker mi do morja glih ni bilo najbolj (gužva, vročina) sva se odločile, da greva nekam v hribe, na čist luft, nekam kjer se človek lahko malo spočije od vsakdanjega mestnega vrveža. 
Torej nekam, kjer ima človek mir in kjer mu noben ne teži. Tako sva se kar na hitr odločile za Bovec. No glede izbire apartmaja bi lahko bile malo bolj izbirčne pa kej boljšga najdle, ampak je blo kar je blo. Ni blo bohvej kaj, da ne omenjam hladilnika in hoja dobesedno v klet. Ampak pustmo malenkosti. Tako ali tako naju več ali manj cel dan ni bilo v stanovanju, tako, da se s tem nisva toliko obremenjevali. Panika je bila edino ponoči, ko človek ne more zaspati tako kot bi hotel. Prvi dan sva šle na hitr ogled mesta, kar traja recimo 5-10 min, da prideš iz enga konca na drug. Spotoma je Nina rabila še en fajn ruzak in ŠE DOBRO, da so pred kratkim odprli novo trgovino Iglu (edina pametna trgovina v mestu), in sem imela eno VELIKO SREČO, da sem našla lih takega, ki mi je bil ušeč. Prvi dan je nato padel že prvi plan za jutro. Krnska jezera. Hitr pogled na zemljevid in plan je bil že določen. Ob pol 8h odrineva in nato ob 8h iz koče proti Krnskim jezerom. 
Pot je bila luštna, sploh ne težka, tako sva bile v slabih 2h urah pri Domu, nato pa še malo do samega jezera. Bilo je lepo vreme, sončno, ne prevroče. Kako paše in kako dober je doma narjen sendvič s sirom pa jabka zraven. Sploh si nebi mislila:) Turca je bla prijetna, vsega skup približno 4 urce. Preden pa sva prispeli "domov" pa sem mamo še na hitr zvlekla, da sva si šle še ogledat Slap Virje. Drugi dan je bil prav tako več ali manj splaniran. Plan je bil vzpon na Kanin in sicer z žičnico, nato pa naprej do Prestreljeniškega okna. Ker je ponoči deževalo sva najprej malo oklevali ali bi sploh šle tja gor, zgledalo je namreč grozno, beri: megla, črno,..itd. ampak na koncu sva vseeno šle. Moram rečt, da sem se mislim da prvič peljala tako visoko z žičnico, zato me je blo na začetk kar malo strah, sploh potem od 1500 m višje. Zgoraj je bilo že kar grozljivo, povsod megla, nič se ni videlo, čutil si edino tiste tresljaje ko gre kabina mimo koles na žičnici. 
No ja malo adrenalina je pa bilo, vsaj zame:) Potem sva se odločile da greva še do t.i. Prestreljeniškega okna. Nevem sicer ali je bila ta odločitev pametna ali ne, ampak šle sva (!). Povsod megla, grozno. Če ta trenutek pomislim kam sva lezli, bi najraje sama sebe nadrla. Ampak videli sva okno, vsaj malo, in prišle sva srečno nazaj do postaje žičnice. Vmes naju je še dobro prepihalo (še dobr da sva imeli seboj windstopperje), zato je tista kava v tamkajšnji gostilni prav pasala. Sem mislila, da vožnja z žičnico, ko se spuščaš ni tako strašna, ampak moram priznat da me je bilo pošteno strah, sploh pa v tistem trenutku, ko se je kabina tako kar nekje na sredini, prav nad prepadom dol ustavila. Potem mi je bilo pa mogoče res malo žal, da sem se sploh spravila tja gor. No ampak ni blo nč hudga. En od t.i. žičničarjev (megle!?) je verjetn dobil kakšen preblisk, da bi bilo mogoče dobro une mašine tam okrog sebe mal preverit (!). 
Ker sem jaz tako malo hiperaktivna in mi nikoli ni dost, sem mami zvlekla še na slap Boka. Slap Boka je najbolj vodnat in nasploh najbolj veličasten slap pri nas. Vode, ki jih zbira v pogorju Kanina so tu naletele na mogočen prag. Prosto pada slap 106 m globoko, takoj zatem pa še 30 m. Širok je 18 m in je nedvomno najveličastnejši slap v Sloveniji in tudi v Evropi (Wikipedija). Lepo ga boste lahko videli s ceste malo pred Bovcem iz smeri Kanin-Bovec. Da je nastala naslednja slika sva z mami več kol pol ure hodile po dokaj strmi poti, ki je vodila do t.i. razgledišča.
Predzadnji dan sva se z mami odpravile še na zadnjo turo. Čukla. Čukla (1767) se nahaja nad Bovško kotlino v pobočju Rombona. Z vrha kjer je piramida (spomin na zavzetje Čukle) je lep razgled na zahodne Julijske Alpe in Bovško kotlino. Do vrha sva potrebovali dobri 2 urci. Pot je dokaj strma, ampak zelo prijetna, večinoma speljana po gozdnih poteh in markirana, proti koncu (od Lovske koče na planini Goričici) pa tudi po planini oz. tudi po kamnitih predelih. Vse te dni najinega hribolazenja sva imeli na srečo dokaj lepo vreme in so nama vsi ti podvigi uspeli brez kakršnih pohodniških poškodb:) Vendar pa se je na koncu, kjub vsem tem našim prelepim hribom in goram, kjer zares lahko začutiš tisto pravo harmonijo narave in človeka, še vedno luštno vrniti domov.
Torej nekam, kjer ima človek mir in kjer mu noben ne teži. Tako sva se kar na hitr odločile za Bovec. No glede izbire apartmaja bi lahko bile malo bolj izbirčne pa kej boljšga najdle, ampak je blo kar je blo. Ni blo bohvej kaj, da ne omenjam hladilnika in hoja dobesedno v klet. Ampak pustmo malenkosti. Tako ali tako naju več ali manj cel dan ni bilo v stanovanju, tako, da se s tem nisva toliko obremenjevali. Panika je bila edino ponoči, ko človek ne more zaspati tako kot bi hotel. Prvi dan sva šle na hitr ogled mesta, kar traja recimo 5-10 min, da prideš iz enga konca na drug. Spotoma je Nina rabila še en fajn ruzak in ŠE DOBRO, da so pred kratkim odprli novo trgovino Iglu (edina pametna trgovina v mestu), in sem imela eno VELIKO SREČO, da sem našla lih takega, ki mi je bil ušeč. Prvi dan je nato padel že prvi plan za jutro. Krnska jezera. Hitr pogled na zemljevid in plan je bil že določen. Ob pol 8h odrineva in nato ob 8h iz koče proti Krnskim jezerom. 
Pot je bila luštna, sploh ne težka, tako sva bile v slabih 2h urah pri Domu, nato pa še malo do samega jezera. Bilo je lepo vreme, sončno, ne prevroče. Kako paše in kako dober je doma narjen sendvič s sirom pa jabka zraven. Sploh si nebi mislila:) Turca je bla prijetna, vsega skup približno 4 urce. Preden pa sva prispeli "domov" pa sem mamo še na hitr zvlekla, da sva si šle še ogledat Slap Virje. Drugi dan je bil prav tako več ali manj splaniran. Plan je bil vzpon na Kanin in sicer z žičnico, nato pa naprej do Prestreljeniškega okna. Ker je ponoči deževalo sva najprej malo oklevali ali bi sploh šle tja gor, zgledalo je namreč grozno, beri: megla, črno,..itd. ampak na koncu sva vseeno šle. Moram rečt, da sem se mislim da prvič peljala tako visoko z žičnico, zato me je blo na začetk kar malo strah, sploh potem od 1500 m višje. Zgoraj je bilo že kar grozljivo, povsod megla, nič se ni videlo, čutil si edino tiste tresljaje ko gre kabina mimo koles na žičnici. 
No ja malo adrenalina je pa bilo, vsaj zame:) Potem sva se odločile da greva še do t.i. Prestreljeniškega okna. Nevem sicer ali je bila ta odločitev pametna ali ne, ampak šle sva (!). Povsod megla, grozno. Če ta trenutek pomislim kam sva lezli, bi najraje sama sebe nadrla. Ampak videli sva okno, vsaj malo, in prišle sva srečno nazaj do postaje žičnice. Vmes naju je še dobro prepihalo (še dobr da sva imeli seboj windstopperje), zato je tista kava v tamkajšnji gostilni prav pasala. Sem mislila, da vožnja z žičnico, ko se spuščaš ni tako strašna, ampak moram priznat da me je bilo pošteno strah, sploh pa v tistem trenutku, ko se je kabina tako kar nekje na sredini, prav nad prepadom dol ustavila. Potem mi je bilo pa mogoče res malo žal, da sem se sploh spravila tja gor. No ampak ni blo nč hudga. En od t.i. žičničarjev (megle!?) je verjetn dobil kakšen preblisk, da bi bilo mogoče dobro une mašine tam okrog sebe mal preverit (!). 
Ker sem jaz tako malo hiperaktivna in mi nikoli ni dost, sem mami zvlekla še na slap Boka. Slap Boka je najbolj vodnat in nasploh najbolj veličasten slap pri nas. Vode, ki jih zbira v pogorju Kanina so tu naletele na mogočen prag. Prosto pada slap 106 m globoko, takoj zatem pa še 30 m. Širok je 18 m in je nedvomno najveličastnejši slap v Sloveniji in tudi v Evropi (Wikipedija). Lepo ga boste lahko videli s ceste malo pred Bovcem iz smeri Kanin-Bovec. Da je nastala naslednja slika sva z mami več kol pol ure hodile po dokaj strmi poti, ki je vodila do t.i. razgledišča.
Predzadnji dan sva se z mami odpravile še na zadnjo turo. Čukla. Čukla (1767) se nahaja nad Bovško kotlino v pobočju Rombona. Z vrha kjer je piramida (spomin na zavzetje Čukle) je lep razgled na zahodne Julijske Alpe in Bovško kotlino. Do vrha sva potrebovali dobri 2 urci. Pot je dokaj strma, ampak zelo prijetna, večinoma speljana po gozdnih poteh in markirana, proti koncu (od Lovske koče na planini Goričici) pa tudi po planini oz. tudi po kamnitih predelih. Vse te dni najinega hribolazenja sva imeli na srečo dokaj lepo vreme in so nama vsi ti podvigi uspeli brez kakršnih pohodniških poškodb:) Vendar pa se je na koncu, kjub vsem tem našim prelepim hribom in goram, kjer zares lahko začutiš tisto pravo harmonijo narave in človeka, še vedno luštno vrniti domov.
ponedeljek, 21. julij 2008
Naročite se na:
Objave (Atom)
