Pa smo ga dočakali..12. Ljubljanski maraton....in ga seveda tudi pretekli:) Zase lahko rečem, da je bilo super, čeprav je bilo vreme tako kislo in deževno da joj...in nas je več ali manj celo pot pošteno zalivalo...ampak trud in volja sta bila močnejša. Letos sta se Ljubljanskega maratona udeležila tudi moja mami in oči ter še njun kolega. Zanju je bilo to prvič zato so bile priprave na ta dan mogoče še toliko bolj razburljive. Če povem za začetek samo to, da smo cel teden pred LM študirali kakšno vreme bo na nedeljo. Koliko vremenskih napovedi in drugih vremenskih podatkov je bilo pregledanih ampak na koncu smo torej vsi dobili dež. Vendar to ni bila ovira za nas in za drugih 8000 duš, ki so se spoprijele z ljubljanskimi ulicami :)
Vse se je začelo v četrtek, ko je bilo treba iti po štartne številke. Tudi to je lahko zelo razburljivo, sploh če si en fajn firbec in komaj čakaš, da boš lahko pogledal v promocijsko vrečko, ki jo dobiš poleg štartne številke:) Moram reči, da so se letos organizatorji zelo potrudili, pa ne samo glede promocijske vrečke ampak tudi glede same organizacije maratona. Pri nas doma je to zgledalo tako, kot če bi gledal dva otroka kako luštno brskata po vrečki in se veselita kot za božič. Prav fino ju je bilo gledati. Jaz sem bila z mislimi bolj pri svojem rezultatu. Malo sem bila živčna, ker so me zadnje dni kar dobro bolele noge. Sobota ni prinesla nič posebnega, lahko samo rečem, da smo se dva dni skupaj nažirali z testeninami in podobnimi stvarmi za energijo, da ne rečem, koliko vodo sem popila. Nedelja je bila v znamenju dežja, že ko sem se zbudla je lilo, kot bi bil sodni dan. Vstali smo kar zgodaj, opravili vse jutranje rituale, wc, zajtrk, in se nato počasi odpravili proti mestu, kjer je bil štart. Mesto je bilo preplavljeno z tekači, kamorkoli si se uzrl je bil tekač ali pa kakšen izmed organizatorjev. Vse se je pripravljalo, potekale so še zadnje priprave, postavitev štarta itd. Jaz sem imela štart šele ob 10. uri, mojedva ob 8.30, zato sem se odločila, da jih bom pospremila na štart. No ampak jih na štartu nisem uspela ujeti, ker so se seveda postavili skorajda v čisto ospredje, kjer jih nisem pričakovala. No pa so stekli...Zdaj sem bila na vrsti jaz. V štartnem prostoru so se že zbirali maratonci/ke in polmaratonci/ke in se ogrevali,..tudi jaz sem se počasi pripravljala in še dobro, da sem imela ob sebi svojega Jerneja, ki me je potrpežljivo čakal in hvaležno vlačil vso tisto mojo kramo za menoj...hvala Jernej:) Ostalo je še zadnih 10 minut, ko Nina ugotovi, da bi bilo dobro iti še na wc, kar pa je bilo v zadnjih 10 minutah skoraj neizvedljivo. Pred vsakim wcjem je bila kolona tekačev, ki so še poskušali opraviti "zadnje dejanje". V upanju, da mi bo uspelo, se postavim v vrsto in živčno čakam da bom čimprej na vrsti. Zadnjih 5 minut pred štartom.Na uro sploh nisem upala pogledati, ker sem imela verjetno pulza čez 200. No ampak mi je ratalo...Uhh..kdo bi si mislil, da te take stvari lahko naredijo tako živčnega...Še zadnja minuta...nato pa je počila štartna pištola in pognali smo se v tek. Predštartna živčnost je v trenutku minila in začela se je moja pot proti cilju mojega drugega polmaratona. Prve 4 km me je sicer malo skrbelo kako mi bo šlo, ker so me nekoliko bolele noge, ampak potem okoli 7 km je bilo bolje in lahko sem normalno tekla svoj tempo. S seboj sem imela tudi mp3 ampak mi nekako ni bilo, da bi ga poslušala, bolj fajn je bilo poslušati množico tekačev ob sebi. Na trenutke sem nekoliko pospešila ter tako za seboj puščala posamezne skupine tekačev. Bolj kot smo se bližali 10 km, močneje je padalo in tako smo bili ob naslednji okrepčevalnici že vsi več ali manj mokri. Dež se je nato samo še krepil. Že prej sem si splanirala kdaj bom "vzela" gel in nekako na 11 km je bil čas za prvega. Tako sem dobila nekaj moči in naprej nadaljevala svoj tempo, približno 5min/km. Dež nas je še kar zalival in približno na 16 km me je začelo že kar dobro zebsti. Hm..me zanima kako je moglo zebsti šele nekatere, ki so bili na pol nagi :) Počasi smo se približevali tistemu "zadnjemu" dolgemu klancu, ki vodi proti živalskemu vrtu in prav tukaj me je bilo malce strah, da ne bom zmogla...ampak je šlo, z mojo trmo pa sploh!:) Približevali smo se 20. kilometru in od tukaj naprej je šlo samo od sebe, ob cesti je bilo polno navijačev in že to ti da en tak fajn občutek in te spodbuja, da še bolj pritisneš. Zadnjih 200 m je bilo tako kot na pravi tekmi, polno ljudi, ki te spodbujajo (če imaš srečo te napovedovalec tudi glasno omeni, da prihajaš v cilj), na koncu pa še ura, ki ti pokaže čas, in veselje, da ti je uspelo. Moj čas se je ustavil pri: 1:49:46. Te občutke je težko opisati..zato tisti, ki da to skozi ve, da je občutek, ko prideš na cilj eden najlepših in da so vse bolečine in da je ves trud, ki si ga vložil v to, poplačan.
Vse se je začelo v četrtek, ko je bilo treba iti po štartne številke. Tudi to je lahko zelo razburljivo, sploh če si en fajn firbec in komaj čakaš, da boš lahko pogledal v promocijsko vrečko, ki jo dobiš poleg štartne številke:) Moram reči, da so se letos organizatorji zelo potrudili, pa ne samo glede promocijske vrečke ampak tudi glede same organizacije maratona. Pri nas doma je to zgledalo tako, kot če bi gledal dva otroka kako luštno brskata po vrečki in se veselita kot za božič. Prav fino ju je bilo gledati. Jaz sem bila z mislimi bolj pri svojem rezultatu. Malo sem bila živčna, ker so me zadnje dni kar dobro bolele noge. Sobota ni prinesla nič posebnega, lahko samo rečem, da smo se dva dni skupaj nažirali z testeninami in podobnimi stvarmi za energijo, da ne rečem, koliko vodo sem popila. Nedelja je bila v znamenju dežja, že ko sem se zbudla je lilo, kot bi bil sodni dan. Vstali smo kar zgodaj, opravili vse jutranje rituale, wc, zajtrk, in se nato počasi odpravili proti mestu, kjer je bil štart. Mesto je bilo preplavljeno z tekači, kamorkoli si se uzrl je bil tekač ali pa kakšen izmed organizatorjev. Vse se je pripravljalo, potekale so še zadnje priprave, postavitev štarta itd. Jaz sem imela štart šele ob 10. uri, mojedva ob 8.30, zato sem se odločila, da jih bom pospremila na štart. No ampak jih na štartu nisem uspela ujeti, ker so se seveda postavili skorajda v čisto ospredje, kjer jih nisem pričakovala. No pa so stekli...Zdaj sem bila na vrsti jaz. V štartnem prostoru so se že zbirali maratonci/ke in polmaratonci/ke in se ogrevali,..tudi jaz sem se počasi pripravljala in še dobro, da sem imela ob sebi svojega Jerneja, ki me je potrpežljivo čakal in hvaležno vlačil vso tisto mojo kramo za menoj...hvala Jernej:) Ostalo je še zadnih 10 minut, ko Nina ugotovi, da bi bilo dobro iti še na wc, kar pa je bilo v zadnjih 10 minutah skoraj neizvedljivo. Pred vsakim wcjem je bila kolona tekačev, ki so še poskušali opraviti "zadnje dejanje". V upanju, da mi bo uspelo, se postavim v vrsto in živčno čakam da bom čimprej na vrsti. Zadnjih 5 minut pred štartom.Na uro sploh nisem upala pogledati, ker sem imela verjetno pulza čez 200. No ampak mi je ratalo...Uhh..kdo bi si mislil, da te take stvari lahko naredijo tako živčnega...Še zadnja minuta...nato pa je počila štartna pištola in pognali smo se v tek. Predštartna živčnost je v trenutku minila in začela se je moja pot proti cilju mojega drugega polmaratona. Prve 4 km me je sicer malo skrbelo kako mi bo šlo, ker so me nekoliko bolele noge, ampak potem okoli 7 km je bilo bolje in lahko sem normalno tekla svoj tempo. S seboj sem imela tudi mp3 ampak mi nekako ni bilo, da bi ga poslušala, bolj fajn je bilo poslušati množico tekačev ob sebi. Na trenutke sem nekoliko pospešila ter tako za seboj puščala posamezne skupine tekačev. Bolj kot smo se bližali 10 km, močneje je padalo in tako smo bili ob naslednji okrepčevalnici že vsi več ali manj mokri. Dež se je nato samo še krepil. Že prej sem si splanirala kdaj bom "vzela" gel in nekako na 11 km je bil čas za prvega. Tako sem dobila nekaj moči in naprej nadaljevala svoj tempo, približno 5min/km. Dež nas je še kar zalival in približno na 16 km me je začelo že kar dobro zebsti. Hm..me zanima kako je moglo zebsti šele nekatere, ki so bili na pol nagi :) Počasi smo se približevali tistemu "zadnjemu" dolgemu klancu, ki vodi proti živalskemu vrtu in prav tukaj me je bilo malce strah, da ne bom zmogla...ampak je šlo, z mojo trmo pa sploh!:) Približevali smo se 20. kilometru in od tukaj naprej je šlo samo od sebe, ob cesti je bilo polno navijačev in že to ti da en tak fajn občutek in te spodbuja, da še bolj pritisneš. Zadnjih 200 m je bilo tako kot na pravi tekmi, polno ljudi, ki te spodbujajo (če imaš srečo te napovedovalec tudi glasno omeni, da prihajaš v cilj), na koncu pa še ura, ki ti pokaže čas, in veselje, da ti je uspelo. Moj čas se je ustavil pri: 1:49:46. Te občutke je težko opisati..zato tisti, ki da to skozi ve, da je občutek, ko prideš na cilj eden najlepših in da so vse bolečine in da je ves trud, ki si ga vložil v to, poplačan.
